Če bi imela njegova skupina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja menedžerja in malo več občutka za »posel«, bi imela usoda morda z njim drugačne namene. Ta skupina je bila sploh zgodba zase – imenovali so se 117 in v studio jih je povabil menedžer Rolling Stonesov Andrew Loog Oldham, Micku Jaggerju pa so bili tako všeč, da je celo prišel na snemanje in jim odpel spremljevalne vokale. Ti posnetki so se na žalost za vedno izgubili. Charlie Hart ima zgodovino – in zgodbe – tudi z Ericom Claptonom, Petom Townshendom in celo Andyjem Warholom, ki ga je povabil na kosilo zgolj zato, ker so mu bile všeč njegove nogavice. Leta 1995 je bil risani izdelek animatorke Erice Russell z naslovom Triangle, za katerega je Hart napisal glasbo, celo nominiran za oskarja.
Hart trenutno v okviru promocije albuma Concertina Jack koncertira s Chrisom Jaggerjem. Slednji bo 13. septembra ponovno obiskal tudi Portorož, a tokrat brez Harta. Sodelovanje z družino Jagger mu je očitno usojeno, saj je na letošnjem festivalu Glastonbury nastopil z nekdanjo Mickovo soprogo Jerry Hall, in sicer na prvem koncertu njenega benda Paris-Texas and The Uke. Vnovič se je pridružil tudi staremu glasbenemu kolegu Ronnieju Lanu (The Faces) in reformiral skupino Slim Chance, s katero kar pridno kopičijo koncertne datume, 28. oktobra pa bo na odru v Los Angelesu delal družbo vokalistu skupine The Who Rogerju Daltreyju. Več kot dovolj razlogov, da smo virtuoznega Harta, ki se sicer nerad izpostavlja, izbrali za sogovornika.
Violino ste začeli igrati pri rosnih šestih letih. Je res, da vaši profesorji niso bili zadovoljni, ko ste se odločili Vivaldija in Bacha zamenjati za oxfordske jazz klube?Res je. Vendar so bila šestdeseta leta drugačna. Večina klasičnih glasbenikov še ni spoštovala vrednosti jazza, bluesa in še posebej rock'n'rolla.
Svoje prve bas linije ste odigrali na doma narejeni bas kitari v skupini The Tribe.Zdi se, da sem vedno rad stvari prijel v svoje roke, zato je bila izdelava bas kitare logična izbira. Bila je kar v redu, vendar vrat ni bil povsem raven. Zdaj imam starega precisiona in sem eden od tistih srečnežev, ki ima doma res odličen inštrument.
Igrali ste tudi klaviature v psihedeličnem bendu 117. Koliko inštrumentov lahko pravzaprav igrate?Večinoma godala in inštrumente s strunami – violino, kontrabas, čelo, violo, kitaro. Pa klaviature – klavir, orgle, harmoniko in podobno. Dolgo časa nazaj sem se preizkusil tudi v igranju saksofona in zelo rad igram afriške marimbe.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od takrat, ko ste pred desetletji snemali z Mickom Jaggerjem in Andrewom Oldhamom v studiih Olympic?Studii Olympic so bili v šestdesetih letih fantastičen prostor. Mislim, da je bil takrat v sosednjem studiu celo Jimi Hendrix. Moja skupina 117 je dobila nekakšno avdicijsko povabilo Oldhama in tam se je, iz meni neznanega razloga, nato pojavil tudi Mick Jagger, ki se je vneto posvetil spremljevalnim vokalom, kar je bilo seveda super. Na žalost pa nismo imeli menedžerja, zato se iz teh snemanj ni kaj dosti izcimilo. In žal nihče več ne ve, kje so ti posnetki danes.
V njegovih zlatih časih ste veliko časa preživeli tudi z Ericom Claptonom.Eric je bil briljanten – kot glasbenik in kot kolega. Imel je neverjeten smisel za humor, zelo rad se je smejal. Pa tudi veliko se je posvečal vsem preostalim, od glasbenikov do roadiejev, ki so mu bili še posebej draga družba. Jaz sem bil takrat v bendu Ronnieja Lana in radi smo igrali in džemali, kjer koli smo se pojavili. Velikokrat smo začeli igrati že kar v hotelskih barih in Eric se nam je rad pridružil z akustično kitaro. Včasih sem za zabavo igral na cesti in predse postavil klobuk, da so poslušalci lahko vanj metali kovance. Nekoč, ko smo bili na mediteranski turneji z ladjo in smo se ustavili v Saint-Tropezu, sem to naredil kar tam v pristanišču... in Eric se mi je pridružil. Prisluhnilo nama je kar lepo število ljudi.
Ko sva že pri svetovno priznanih kitaristih – kaj pa Pete Townshend iz The Who?Pete je bil Ronniejev zelo dober prijatelj in reden obiskovalec njegove kmetije v kraju Shropshire. Tam smo poleg ribnika velikokrat igrali skupaj ob ognju. Pred nekaj leti smo reformirali skupino Slim Chance, ki jo je Ronnie ustanovil po tem, ko je zapustil The Faces. Pete nas je vedno zelo podpiral. Poleg tega sem nastopal tudi z Rogerjem Daltreyjem (vokalistom tria The Who, op. p.) – šlo je za dobrodelni akustični koncert v začetku leta 2011. Za nami so potem nastopili še The Who. Pete je neverjeten, še danes.
Nekje sem prebral, da vam je Andy Warhol ob srečanju rekel, da so mu všeč vaše rožnate nogavice.Ja, ta mi je bila všeč! Andy Warhol je hotel govoriti z mano, ker so mu bile všeč moje nogavice! Skupaj sva šla na kosilo in imel sem srečo, da sem lahko imel z njim daljši pogovor ter izvedel nekaj o tem, zakaj je bil tako poseben. Menim, da je bil odličen opazovalec sveta, do mere nestrasten, vendar hkrati zelo pri stvari. In vse, celo najino kosilo, je snemal na kasetnik, kasete pa je hranil doma v arhivu. Zdelo se mi je, da je bil na neki način budist in sam sem bil vedno mnenja, da je imel budizem že od nekdaj veliko ponuditi.
Kakšen pa je bil pianist Ian Stewart - Stu, nesojeni šesti član Rolling Stonesov, ki je boogie-woogie igral kot malokdo?Stu je bil izjemen. Vedno ti je povedal točno to, kar je mislil – v obraz. Sovražil je sodobni jazz, ki ga denimo jaz obožujem. Nekoč sva se nekam skupaj peljala in imela sva nešteto prepirov o tem in tudi o politiki, a oba sva uživala v argumentirani debati z nekom, ki ima drugačno mnenje. Bil je dober pianist z najzanesljivejšo levo roko v glasbenem poslu.
Od nekdaj vas je zanimala tudi afriška glasba.Da mi je všeč afriška glasba, sem ugotovil že zelo zgodaj. Ko sem zaključil šolanje in sem se kot učitelj zaposlil v Gani, sem ves čas hodil poslušat njihove glasbenike v lokalne klube, vseskozi pa sem tudi iskal tradicionalne izvajalce. Pred nekaj leti sem imel srečo, da sem sodeloval z zairsko-kenijskim vokalistom Sambo Mapangalo, s katerim sva nekaj stvari tudi posnela v mojem studiu Equator, ki je pravzaprav samo glasbena soba v moji hiši. Z afriškimi glasbeniki rad sodelujem, ker imajo drugačen način dela in se ne obremenjujejo s štetjem taktov in ritma.
