A maksimalna razlika med vztrajniki in »vstajniki« se ne konča le pri tem, da vztrajniki vztrajajo, »vstajniki« pa v nekem trenutku vstanejo (a le s težavo ostanejo), pa tudi ne pri tem, da vztrajniki v popolnem nasprotju z »vstajniki« natančno vedo, kaj želijo, da so torej od samega začetka povsem jasno artikulirane ne le njihove eksplicitne zahteve (razveljavitev sodbe), temveč tudi vse tisto, kar sledi: prenova sodnega sistema, lustracija, »Ku-ča-na-v-za-por« in prevzem oblasti s strani že povsem izoblikovane politične stranke.

Če pustimo ob strani prav ganljivo potrebo desnice, da na ravni izraza napol za šalo, napol zares koketira z »vstajništvom« (in znova dokazuje, da si tudi tu, kot pri vsem ostalem, ne more pomagati, da ne bi ustvarila svoje lastne kopije tistega, kar so si izmislili drugi), je razlika še ena in zadeva uspešnost samega akta poimenovanja. Medtem ko izraz vztrajnik (če ga seveda razumemo v tem novem pomenu, in ne kot »kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja«) tako rekoč sovpade s stvarjo samo, ali še več, medtem ko izraz vztrajniki natančno in brez preostanka poimenuje ne le aktualni kolektiv pred sodiščem, temveč tudi celotni mehanizem delovanja te politične opcije (spomnimo se samo neskončnega ponavljanja enih in istih postopkovnih predlogov Jožeta Tanka v parlamentu ali neumornega vztrajanja tudi zdaj prvega vztrajnika Aleša Primca na parlamentarnem odboru, ko je šlo za razpravo o družinskem zakoniku), pa besede »vstajniki« preprosto ne morem zapisati brez navednic.

Tako kot se še dobro spominjam tega, da sem na takratnih zimskih protestih vedel vse drugo kot to, za koga bi rad, da prevzame oblast, in tako kot se še zelo dobro spominjam tega, s kakšno muko smo se nekateri odpravljali tja, kamor nas je gnal imperativ, se spominjam tudi svoje alergije na govor o vstajništvu in vstajah – pa ne le zato, ker ta le-vkup-le-vkup-uboga-gmajna patetika ni imela nobene resne zveze s pravim potencialom protestov, temveč že zaradi samega dejstva, da ni bilo nobene potrebe po tem, da se z lastnim imenom poimenujemo »mi« nasproti »njim«. Če so bili eksplicitno gotovi tisti na drugi strani, pa je bil »gotof si« v širšem smislu problem celotne družbe in naš skupni problem – in v prvi vrsti problem tistih prominentnih vstajnikov, ki tega niso razumeli in so v strahu, da bi jih čas prehitel, hiteli s kompromisnim povezovanjem nepovezljivega.

In tudi zato se je zgodilo, kar se je zgodilo: da v prihodnji vladi sicer res ne bo originalnih vztrajnikov, a po konceptu (in morda tudi v izogibanju reševanja tistega problema, s katerim se je proslavil prvi vztrajnik Aleš Primc) bo to bržkone vlada vztrajništva, vztrajništva sistema, za katerega je že dolgo jasno, da je gotof, pa tega noče spoznati in zato pravi: obstaja samo en tip družine, obstaja samo en tip poroke, obstaja samo en tip ekonomije.