Eva Perón, druga žena argentinskega predsednika Juana Peróna, velja za eno najvplivnejših žensk v zgodovini svoje domovine. Iz bede predmestja se je povzpela na mesto prve dame – in čeprav so jo nekateri zaradi njene izrazite ambicioznosti prezirali, se je s svojo karizmatičnostjo in naklonjenostjo revnim zasidrala v srca mnogih; njena priljubljenost med ljudstvom je bila neizmerna in je tik pred njeno smrtjo pri 33 letih že skoraj mejila na malikovanje. Zgodba »Evite« dandanes živi naprej predvsem po zaslugi še vedno priljubljenega, po njej naslovljenega muzikala in čudovitih pesmi, zaradi katerih jo pozna ves svet.
Enega najbolj znanih muzikalov vseh časov je v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja napisal slavni Andrew Lloyd Webber, besedila zanj pa je prispeval Tim Rice. Govori seveda o Evitinem življenju, nastal pa je na podlagi rock opere, ki je leta 1976 izšla na glasbenem albumu. Uspeh plošče je spodbudil gledališko produkcijo Evite v legendarnem londonskem predelu West End; ta je leta 1978 prejela nagrado Laurence Olivier za najboljši muzikal, leto pozneje pa so Evito uprizorili še na Broadwayu, kjer je kot prvi britanski muzikal prejel nagrado tony. Sledile so številne produkcije po vsem svetu, med drugim pa je bil po muzikalu leta 1996 posnet tudi istoimenski film z Madonno in Antoniom Banderasom v glavnih vlogah.
Dan, ko je Argentina obstala
Nad muzikalom Evita ob tokratni postavitvi, pripravljeni posebej za Ljubljana Festival, navdušenja ne skriva niti britanski režiser in koreograf Mykal Rand, ki je na oder Križank v preteklih letih že pripeljal svetovne uspešnice, kot so muzikali Lasje, Jesus Christ Superstar in Briljantina. »Evitina zgodba je res izjemna – revno dekle postane najvplivnejša ženska v državi. Ta muzikal me spominja na resnično zgodbo o Pepelki, ki je za nameček prepletena še s čudovito glasbo, močnimi karakterji in neverjetno dramaturgijo.«
Močni liki in skoraj ikonične pesmi pa zahtevajo tudi primerno igralsko-pevsko zasedbo. Kot pravi Rand, je bilo na avdiciji v Londonu kar težko izbrati posameznike, ki bodo v muzikalu upodobili tri glavne osebe, saj se je za vloge potegovalo precej nadarjenih umetnikov. V vlogi Juana Peróna bo tako zaigral Kevin Stephen-Jones, odlični operni pevec, ki je pel v več kot dvajsetih različnih operah, leta 2010 tudi s Joséjem Carrerasom v Royal Albert Hallu; Che bo mladi in izjemno talentirani Joel Harper-Jackson, ki je lani zaključil študij na šoli Hammond v britanskem Chestru. Kaj pa Evita? »Eva Perón je bila zelo majhna, suhljata ženska. Razlog, da sem za osrednjo vlogo izmed vseh močnih in izjemnih vokalistk izbral ravno Catriano Sandison, je, da je obenem močna in krhka. Ko je na avdiciji zapela slovito pesem Ne joči za menoj, Argentina, nas je ganila do solz. Izjemna je in obljubim, da občinstvo čaka prava pevska poslastica,« pojasni Rand.
Ker je Evita dobro znan muzikal, ki pa ga marsikdo pozna tudi po zaslugi filma, se je zasedba odločila, da se uprizoritve lotijo na svojstven, nekoliko drugačen način in se od njegove ustaljene podobe odmaknejo. »Ko se je po Argentini razširila vest o Evitini smrti, se je življenje ustavilo. Ne glede na to, ali so jo imeli ljudje za grešnico ali svetnico, so se ulice ovile v žalost. Ta mrk, to občutje, ko se ob pretresljivi novici ustavi celotna država, smo poskušali ponazoriti z dogajanjem na železniški postaji, kjer ljudje preprosto obtičijo in začnejo razpravljati o njeni življenjski poti,« se ustvarjalnih prijemov mimogrede dotakne Rand in doda, da so prepustili nekaj prostora tudi domišljiji gledalk in gledalcev.
Muzikal je lahko tudi resen
»Glasba je univerzalen jezik in upam si trditi, da je bil že vsakdo med nami ob določeni glasbi ganjen. Če takšno glasbo združiš z večplastnimi besedili in dobro igro, dobiš muzikal, ki ljudi pusti brez besed – in to Evita prav gotovo je,« je prepričan Rand, ki sicer muzikale obožuje, meni pa, da so najboljši tisti, ki pripovedujejo globoko in resnično zgodbo. »Ljudje včasih zmotno mislijo, da je bistvo muzikala le v veselem petju in poplesovanju, vendar lahko takšne predstave pripovedujejo tudi globlje zgodbe in se na svojevrsten način dotaknejo resnih tem.« Kot pravi, so muzikali meč z dvema reziloma, saj te lahko hkrati razvedrijo in popeljejo v globino. »Zdi se mi tudi pomembno, da celotna zasedba pozna in razume ozadje zgodbe, zato se na začetku vaj vedno skupaj pogovarjamo o zgodovinskem okviru ter šele iz tega gradimo predstavo,« dodaja.
Kot pravi Rand, predstavlja gostovanje v ambientu poletnega gledališča v Križankah poseben izziv, vendar se vsako leto z veseljem vrne. »Ko smo prvo leto prišli sem z muzikalom Lasje, si nismo mogli niti predstavljati, kako nas bo občinstvo sprejelo. Nikoli prej še nisem bil tukaj, nisem vedel, kako dobro ljudje razumejo angleško, in niti sanjalo se mi ni, ali bo predstava gledalcem sploh všeč. Toda njihov odziv nas je pustil brez besed, saj zasedbi z dolgotrajnim aplavzom sploh niso pustili, da zapusti oder. Bilo je izjemno,« se spominja Rand. Zato upa, da bodo slovenski gledalci uživali tudi v novi produkciji.
