Akademskim navdušencem mora torej država pristriči peruti. Enako naj stori tudi tistim fakultetam, ki jih ni ustanovila oseba javnega prava in ki so prav tako deležne davkoplačevalskega denarja. Te naj obstajajo le: pozor, ne le koncesije, ampak zasebne fakultete s koncesijo, če ponujajo nekaj, kar na javnih fakultetah še ne obstaja. Saj res: pravo, ali javna uprava, ali evropske študije, ali družboslovje lato sensu, ali naravoslovne vede se lahko predava na en sam, pravi način. Tisti javni.

Ti isti naj imajo tudi prednost pri dostopu do raziskovalnega denarja, ki naj se deli po mehanističnih standardih, ki najbolje izmerijo tvojo iznajdljivost, mnogo manj pa znanstveno odličnost. Da pa bi bilo poskrbljeno za vse in se ne bi dogajale niti izjeme v znamenje potrjevanja pravila, je treba tudi pristojne organe napolniti z osebami odličnih zaslug, ki bodo skrbele za našo odličnost oziroma za odličnost naših. V tem vendarle ni razlike. Toliko pragmatizma pa že premoremo, mar ne? Ius-info