Ko so nastali, niso imeli nobene večje tovarne ali kakega drugega gospodarskega aduta. Danes imajo poslovno cono, ki je, denimo, industrijski Kranj sploh nima. V njej so mnogi dobili zaposlitve, občina ustvarja prihodke, podjetniki pa snujejo razvoj in širitev. Imajo svoj športni park, muzejsko hišo, da o rešenih problemih osnovnega zdravstva in drugih dejavnosti niti ne pišemo. Šenčur pa ni samo sedež občine, tu so še drugi kraji od Visokega do Vogelj.
Prišel je čas za druge
Župan Miro Kozelj šteje zadnje dneve županovanja, ki je od njegove upokojitve nepoklicno: »Ocenil sem, da je dovolj. Preprosto je prišel čas za druge in ob tem lahko rečem, da sem tudi sam zadovoljen. Ne čisto, nekaj problemov nam še ni uspelo rešiti. Zlasti cestni priključek za poslovno cono se nam je odmaknil po dolgem prizadevanju, ker je državi zmanjkalo denarja. Pa tudi knjižnico bi radi imeli bogatejšo,« je dejal župan, ki je tudi državni svetnik SDS in obenem človek, ki je šenčurske spremembe na bolje znal umestiti v okolje, kjer so ljudje od nekdaj radi stopili skupaj za določen cilj. In politika nikdar ni bila v ospredju, preprosto je to vaško izročilo: »Občina doživlja razcvet, ljudje se radi selijo v to okolje, a se mi zdi prav, da smo ostali vas. Ne trg, ne mesto – Šenčur je vas z vsem dobrim, kar to prinaša. Sam sem ob tem skušal delovati po načelu, da ne škodim nikomur in raje naredim kaj dobrega,« je skromen župan Šenčurja, ki je z umirjenostjo pridobil glasove na treh volitvah: »Pri prvi kandidaturi sem trkal na vrata ljudem in delil obeske za ključe s svojo sliko. Pa me še zdaj kaka ženica pocuka za rokav in pokaže 12 let star obesek…« pravi mož, ki v politiki zagovarja strpnost in premišljenost. Zaradi tega je Šenčur svoje projekte uresničeval z lastnim denarjem in podjetnostjo, ker sodi med dokaj redke občine, kjer nimajo niti centa dolga, in tudi občinsko upravo, ki za tako občino ni breme, ampak resničen servis storitev za občane.
Zgled gospodarnosti
Ob poplavi kritik na našo razdrobljenost zaradi ogromnega števila občin je primer Šenčurja lahko zgled gospodarnosti in dejanske skrbi za vsakodnevne probleme občanov: »Znali smo ohraniti tudi tradicijo. Imamo spomenik Mariji Tereziji in dejstvu, da smo od nekdaj imeli dober krompir. Imamo prireditve in dogodke, ki preraščajo občinske meje, naša poslovna cona pa je primer posluha za podjetniške ideje in njihovo udejanjanje. Zato sem prepričan, da si Šenčur zasluži župana, ki bo nadaljeval uspešno pot,« pravi 68-letni Miro Kozelj, ki je ponosen na kraj in ljudi, ki ga razvijajo.
Samo v poslovni coni deluje več kot 150 podjetij, zaposlenih je več kot 1000 ljudi, ki na leto ustvarijo okoli 250 milijonov evrov prihodkov. Zato se zdi, da bi lahko v Šenčurju razvili še eno turistično dejavnost in organizirali vodene izlete za slovenske politike (od lokalnih do državnih) na temo »kako smo v našem kraju reševali in rešili svoje probleme«. Tragično pri tem je le, da je cesta proti večjemu, bogatejšemu Kranju postala prava mora za vse, ki se po njej dnevno vozijo v gneči proti Šenčurju ali iz njega. Splošen in gospodarski razvoj uspešne male občine sta prispevala, da je cesta, ki vodi tudi proti letališču, postala z gnečo vred razlog za obisk občine, ki je z lastno pametjo postala zgled. In tudi Miro Kozelj ima pri tem pomemben delež.