Pevki sta nastopali izmenoma, vmesni aplavzi pač niso bili v prid strnjenosti celote; izjemna obiskanost pa je bila razveseljiva. Večeri v atriju Mestnega muzeja so priljubljeni, čeprav prostor akustično ni ravno biser: harmonsko zgoščenega klavirskega zvoka niti ne sprejema, česar se je Marina Horak najbrž zavedala. Njena spremljava je bila v dinamičnih ravneh zadržana, a se ob nekaj vrveče figurativnih Straussovih pasusih (na primer v nižjem registru v srednjem delu Podoknice) kljub temu ni izognila zmerno bobnečemu učinku, sicer pa tudi ne drobnim napakam. Katja Konvalinka je oživila samospeve s študiozno, a tudi sproščeno privrženostjo izvajalskemu poslanstvu; odtenkom je sledila z zavzetim oblikovanjem besede in intenzivnimi, četudi včasih tresavično nekoliko prenapetimi pevsko-pripovednimi linijami, ki jih je na ustreznih mestih skušala pretkati s čim bolj ponotranjenim zvenom (Noč, Jutri). Irena Yebuah Tiran naj bi v obeh delih večera pričarala sklepna viška, ki pa ju ni bilo. Njene nezavezujoče izvedbe so vodenele skladno z ohlapnostjo pevkinega tona – brezsmernega, neosredotočenega, razpuščenega med naključnimi zaostritvami in ponikanjem ob fraznih iztekih. Žal se zdi, da glas sploh ni vzpostavljen kot oblikovana zveneča posledica nekega tehnično premišljenega (z dihom povezanega) vložka.
Povsem onkraj pojma izvajalske tehnike in z njo povezanih morebitnih ovir pa se je vzpel zmagoslavni večer flavtista Borisa Bizjaka in njegovega pianističnega partnerja Simona Lana. Spet priznanje: za omenjenega slovenskega glasbenika (živi v Londonu) do obravnavanega koncerta sploh nisem vedel. Festivalov »šok« je bil tokrat pozitiven, ob njem pa smo pozabili celo na akustični problem (križevniška cerkev) in zunanje naravne motnje (nevihta). In če se je spored nagibal v bližino ekshibicionizma že zaradi skrajne težavnosti oziroma virtuoznosti vseh štirih predstavljenih skladb, je postal z izvajalcema dogodek neslutenega muzikalnega sporočila. Bizjakovo izhodišče je enakomeren, snopast, čist, dinamično stopnjevit (v nižji legi tudi pastozen) ton z decentnim, nikoli podaljšanim vibratom. Vse drugo sta nam dala glasbenika z izživetostjo glasbene fakture in oblike – slišali smo občutljivo artikuliranega Bacha, karakterno raznolikega in pomenljivo pevnega Schuberta (Variacije na temo Uvele rože), tematsko oziroma ritmično izklesanega in divje stopnjevanega Prokofjeva ter briljantnega Borna (Fantazija Carmen, z zapeljivo mero čutne pevske teatralnosti).