Zapornik kot poslanec

1. Za prenagljen komentar neobjavljenega Krivičevega mnenja sem se opravičil. Sem bil trdno prepričan, da bo v tisku še pred mojim člankom.

2. O tem, da (Krivicu) moje stališče ni jasno: glede usode mandata (potrditev ali odvzem) se nisem opredelil. Po mojem ne bi smelo biti razlike, četudi se potrdi, saj se nikakor ne bi mogel in smel izvrševati. Dvomim, da je višek ustavnopravne slepote, kar mi očita Krivic, moja razlaga zakona o izvrševanju kazenskih sankcij na način, da obsojenec v času zaporne kazni ne sme delati tega, kar je prej zlorabil (pri čemer ne gre za pravne posledice obsodbe). Namen člena je jasen in ga finese (vrsta dela, funkcija, ustanova) ne morejo spremeniti. Poleg tega nikjer ne piše, da bi bil zapor dolžan izpustiti obsojenca v parlament. Direktor Podržaj, ki naj bi po Krivicu – v nasprotju z doktorji prava – edini razumel situacijo, sploh še ni v fazi, ko bi odločal o tem. Odločil je, po mojem ustrezno, o namenskem izhodu na svečano prvo sejo novega parlamenta. Nič manj in nič več.

Tezi (Teršek, Krivic) o nedeljivosti mandata (podelitev in izvrševanje) in o neoviranju izpolnjevanja ustavne funkcije pa padeta že z zakonom o poslancih, kjer je v 38.c členu predvidena prav taka situacija, kakršna je Janeza Janše: »V času, ko poslanec zaradi pripora, uklonilnega zapora ali prestajanja zaporne kazni ne more opravljati funkcije, nima pravice do…« Bolj natančno se ne da povedati – zaporna kazen je zakonito predvidena ovira za izvrševanje poslanske funkcije in predvidena prav v zakonu o poslancih.

3. O 85. členu KZ: ne verjamem, da je moje razumevanje, kot pravi kolega Krivic, zgrešeno, če opozarjam na skoraj neomejeno moč zapora. Če je komu odvzeta pravica gibanja, ostane le malo kaj od ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. In prav ta omejitev je bistvo zaporne kazni. Naj ponazorim: ne more svobodno odločati o rojstvu otrok ne izvrševati roditeljskih pravic (čeprav mu niso odvzete), ne more se sam odločati o izobraževanju ipd. Člen deluje v obe smeri – vzpostavlja hudo omejitev, imanentno zaporu, istočasno pa odpira vrata, ki blažijo to neizogibno težavo. Sam po sebi pa ni argument za odložitev kazni, ker kazen vzpostavlja, jo pa poskuša blažiti.

4. Očitek meni, ki ga je kolega Krivic s tremi vprašaji opremil in označil kot mojo strašno misel, je praksa – tudi na mojo veliko žalost – že večkrat ovrgla (Krivic: »Menda niste resno mislili, da so kje na svetu volilci, ki bi take morilce izvolili za poslance, celo večkrat zaporedoma?«). Naj samo spomnim na zapis o Arielu Šaronu, nosilcu nepregledne vrste političnih funkcij. Chomsky navaja, da se je njegova politična kariera začela z dvema zločinoma. V begunskem taborišču v Gazi (El Bureig) je njegova enota pobila 50 civilistov, v vasi Kibija na Zahodnem bregu pa 69 ljudi, od tega dve tretjini otrok in žensk. Pokol v Sabri in Šatili, ki ga je vodil, je OZN označila za genocid. Če se zdi to daleč po času in kraju, ni težko najti zločincev – politikov v sosednji Hrvaški. Dovolj je prebirati zapise Heni Erceg. A le za vzorec – Branimir Glavaš, ki prestaja osemletno zaporno kazen zaradi vojnih zločinov, je bil dvajset let na pomembnih – voljenih – političnih funkcijah. Zakaj bi bila Slovenija izjema? Naj misel utrdim s področjem, ki ga Krivic pozna bolje kot vsi drugi. Za izbris odgovorne je ljudstvo vselej nagrajevalo s ponavljanjem mandatov, tudi z mestom v evropskem parlamentu. Ti še danes trdijo, da izbrisa ni bilo, ali da je bil nujen. In oba s Krivicem veva, da glede na posledice izbrisa Trobec in Plut skupaj niti do kolen ne sežeta njegovim načrtovalcem in izvajalcem. Le njihova izvedba je bila bolj razpršena in na prvi pogled manj vpadljiva. Končna posledica pa je bila dosti več smrti kot zaradi njunih dejanj.

Krivičev optimizem, da volilci že najdejo pravo (zmerno) pot pri svoji izbiri, je neutemeljen, kot argument za izvrševanje mandata (oziroma preprečevanje izvrševanja) pa neprepričljiv. Pravi, »da morajo imeti vsi ljudski izvoljenci zagotovljene možnosti, da to svojo ustavno funkcijo tudi neovirano izpolnjujejo«. V nadaljevanju pa to pravico relativizira, vsaj tako jaz razumem, s pametjo poslancev, ki vendarle izločijo najhujše kriminalce. Tovrstna argumentacija se mi zdi zelo šibka. Za to, kje se ta pamet ustavi, oziroma kam pobegne, nimamo nobenega kriterija. Še dobro, da jo nadomešča zakon, ki ne govori o ukinitvi mandata. Govori preprosto o zaporu in njegovi temeljni funkciji. Pravzaprav kar trije zakoni – kazenski, o izvrševanju kazenskih sankcij in o poslancih.

5. Sodba nikoli ni bila predmet najine polemike. Sklicevanje na njeno pravno nevzdržnost se mi zdi sporno zaradi Krivičevega velikega, tudi mednarodnega ugleda v mnogih postopkih in zato nespornega vpliva na sodnike med odločanjem. Eden poglavitnih argumentov je mnenje treh ustavnih sodnikov. Ni zanemarljivo, a intimno bi bil jaz morda bolj zaskrbljen, ko med temi ne bi bili (t)isti trije, ki se tako pogosto politično izpostavljajo. Ponavljam – najslabše, kar se sodišču (sodnikom) lahko zgodi, je to, da večina, ki spremlja njihovo delo, vnaprej z veliko zanesljivostjo napove njihovo (drugačno) odločitev. Tudi v tem primeru ni bilo nič drugače.