Gradil je in gradil, zapravljal milijone in milijone in bil vse bolj nesrečen in osamljen. Uporabljal je najboljše materiale, na Bavarsko pripeljal inženirje, ki so poskrbeli za najnovejše izume tistega časa, po gričih pod Alpami so se svaljkali arhitekti in notranji oblikovalci, da jih ljudje, vešči štetja krav za ogradami, še prešteti niso mogli več.

Kolikor časa so ljudje tam na Bavarskem kolikor toliko dobro živeli, se jim je gradnja njihovega malo zmešanega, a simpatičnega kralja zdela prav prisrčna in zabavna. Pa naj ima svoje igrače in naj si privošči še kaj zase, saj za nas tudi dobro poskrbi, so si mislili bavarski podložniki. Pa so prišli hudi časi, izgubljene vojne, slabe letine, kriza v bančnem sektorju, drag državni aparat so morali prek višjih davkov plačevati vsi, gori na griču pod Alpami pa je še vedno rasel gradiček kot iz pravljice.

Posebna državna komisija je odločila, da je pa zdaj vsega dovolj. Kralj gor ali dol, Wagner levo ali desno, norega Ludvika so strpali v zapor. Nihče sicer ne ve, kako je lahko iz zapora potem končal na dnu nekega bavarskega jezera, uradno je naredil samomor, ampak zdi se, da so mu pri tem malo pomagali.

Danes, sto in še nekaj deset let pozneje, najbolj znameniti grad Neuschweinstein obišče sedem tisoč ljudi na dan. Na dan! Postavijo se lepo v vrsto pod gradom in čakajo, da jim bodo dodelili uro obiska gradu. Ker je ta vedno nekaj ur pozneje, je časa za obisk gostilne dovolj. Nemalokrat se čudežno zgodi, da je tisti dan glede obiskov že vse polno, zato je treba tam v bližini tudi prespati. In so polne vse gostilne in so polni vsi hoteli in se Japončki in Amerikanci in Arabci in vsi drugi pojajo po bližnjih travnikih, da bi ujeli kar najboljši razgled na Disneyjev grad Trnuljčice na vrhu tistega griča pod alpskimi vršaci.

Zgodba je seveda poučna. Zaradi norosti nekega kralja, ki je zaradi svojih kapric izpraznil državno blagajno, danes bogato živi vsa regija. »Če si lastnik gostilne pod gradom, moraš imeti enega zaposlenega samo za to, da ti zvečer šteje denar,« pove vodnica gori na gradu, kjer je vse o gradu in norem kralju mogoče poslušati tudi v slovenščini.

In potem se slovenski turist, ki se tja pod Alpe odpelje z avtobusom za en dan, s klobaso in žemljico v rukzaku in s pivom v šoferjevem hladilniku, da ja ne bi tem Bavarcem pustil niti evra, odpravi nazaj v domovino ves vesel in poln optimizma. Hej, mi doma nimamo enega norega kralja, mi jih imamo vsaj ducat! V zadnjih desetih letih jim je uspelo popolnoma izprazniti državno blagajno, še več, zadolžili so nas do vratu in še malo čez. Dobro, jaz bom zdaj malo stisnil, kralje bomo potopili v Bohinjsko jezero, ampak moji vnuki, ti bodo pa, po zgledu Bavarcev seveda, živeli kot bogovi! Samo tiste gradove, ki so jih postavili naši nori kralji, moramo še poiskati. Da le niso v oblakih.