Izbruhi, ki so spreminjali Evropo, so večkrat prišli od daleč. Črna smrt, ki je v 14. stoletju pokosila več deset odstotkov prebivalstva, je glede na dosedanje ugotovitve izvirala iz Azije. V Evropi so se nanjo odzvali z redkimi racionalnimi ukrepi, kot je na primer »izum« karantene, a tudi z obilico vraževernih praks in gorečnim iskanjem krivde v Judih, popotnikih, beračih...

Sodobni človek v stiku z grozo, ki jo zbuja huda nalezljiva bolezen, ne ravna kaj dosti drugače. Dokler je nenavadna bolezen, ki jo je povzročal virus HIV, sejala smrt v podsaharski Afriki, ni pritegnila kaj dosti pozornosti. Ko je začel HIV ogrožati svet, so nanj gledali kot na problem homoseksualnih moških. Leta 1982 je eden od novinarjev Larryja Speakesa, tiskovnega predstavnika takratnega predsednika Reagana, prosil za odziv na podatke, da gre pri aidsu že za epidemijo z več kot 600 potrjenimi primeri. »Jaz ga nimam. Ga imate vi?« je odvrnil tiskovni predstavnik. Še prej je novinarja vprašal, kaj je aids.

Humanitarni delavci, ki delujejo v državah, prizadetih zaradi izbruha ebole, zaznavajo podoben cinizem mednarodne politike. Že tako šibki zdravstveni sistemi se sesipajo, obupana opozorila, da bolezen uhaja izpod nadzora, pa so bila dolgo napol preslišana. Testnih zdravil, ki jih v običajnih razmerah bolniki še ne bi dobivali, sta bila prva deležna ameriška državljana, ki so ju ob znakih bolezni prepeljali v domovino. Potem ko so vik in krik zaradi neenakopravnega odnosa do bolnikov zagnali vodilni strokovnjaki za ebolo, so zdravila vendarle na poti v Afriko, a jih niti približno ne bo dovolj.

Ko ebola prestopa meje revščine, se začenjajo širiti tudi teorije zarote o umetnem izvoru ali napihovanju problema, da bi farmacevtska industrija z njim služila. A ebola je začela iz rok uhajati tudi zato, ker je industrija ocenila, da ne prinaša dobičkov. Ti se ne skrivajo v finančno tveganem razvijanju novih cepiv ali zdravil za revni svet, ampak v zdravilih za kronične bolezni v razvitem svetu. Sedanji izbruh je stroka zato pričakala skoraj praznih rok: brez potrjeno učinkovitega zdravila in brez cepiva, čeprav je prvi val okužb na dan prišel že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Zaradi dopuščanja razvoja, ki je usmerjen k pobiranju najenostavnejših dobičkov, medtem trpijo tudi bolniki v razvitem svetu. Tudi zato, ker farmacevtske družbe vire raje usmerjajo v zdravila za zniževanje pritiska ali antidepresive, čeprav jih je na trgu že cel kup, je na primer zastal razvoj antibiotikov. Žrtve brezbrižnosti, zaradi katere je svet na ebolo slabo pripravljen, so na primer slovenski bolniki, ki imajo težave zaradi odpornih bakterij. Problem, ki ga razgrinja izbruh ebole, je hitro problem slehernika, ki zboli.