Družabno življenje v Ljubljani po drugi svetovni vojni je močno zaznamoval politični sistem. »Ves čas nas je bilo nekoga strah,« pravi Matija Barl, ki se je konec 50. let kot študent dramaturgije na AGRFT, honorarni sodelavec Radia Slovenija, priložnostni igralec, glasbeni navdušenec in pisec besedil, gibal v sicer precej ozkem krogu – kot pravi, nekoliko obotavljajoče – boemov: pesnikov, pisateljev, slikarjev in drugih umetnikov. Zbirali so se večinoma v lokalih in kavarnah, saj doma niso imeli ne prostora in ne denarja, da bi druščino lahko pogostili. »To je bil povojni čas, komunizem je bil veliko bolj svinčen, kot si to lahko predstavljamo danes. Oblast je želela imeti popoln nadzor nad vsemi. V vsakem natakarju smo videli potencialnega vohuna, ki bi nas lahko prijavil. In tudi to se je dogajalo, številni so na vsem lepem preprosto izginili,« pripoveduje Barl.
Lokali in kavarne so bili takrat jasno razdeljeni, oziroma kot se sam pošali, je bila Ljubljana v tem času zelo »pregledna«. »Igralci in režiserji so imeli svoj štab v Kolovratu, Pri Amerikancu na Gornjem trgu misleci in kak literat, Tavčarjev hram je gostil sodnike in odvetnike, Hotel Turist pa ekipo z RTV in delno filmarje, ki so se najraje zbrali v lokalu Bunker na tamkajšnjem vrtu. Če si tam eno uro pil kavo, je gotovo prišel mimo, kogar koli že si čakal ali želel videti. Operna klet je bila zbirališče ljudi iz opere, unionsko kavarno in Figovec pa so zasedali večinoma mlajši.« Repertoar napitkov, vsaj tistih dostopnih povprečnemu obiskovalcu, ni bil širok: kava, vino in žganje. »Žganje je bilo ene vrste, vino pa dveh: belo in rdeče, pa nikoli nisi bil prepričan, kaj točno piješ. Po mojem so tiste ostanke na koncu kar skupaj zlili,« se smeji Barl. Veliko se je tudi kadilo, saj so bile cigarete zelo poceni. Nekoliko dražja je bila kava, ki jo je bilo treba uvažati. »A na srečo smo imeli neuvrščene prijatelje v Egiptu,« hitro doda. Oblast je zaradi preganjavice pred zarotami, ki naj bi jih te družbe v ljubljanskih lokalih kovale, vsake toliko katerega od njih zaprla, pod pretvezo, da je inšpekcija našla miši in ščurke.
Več kot plesna šola
Pomemben moment družabnega življenja v povojni Ljubljani je bila tudi promenada. »Do leta 1960 je bila navada, da so se šli vsi meščani v soboto in nedeljo sprehajat po promenadi med pošto na vrhu Čopove ulice in Cekinovim gradom v Tivoliju.« Železnica je seveda že obstajala, ne pa tudi današnji podhod na začetku Tivolija, celotna »trasa« je tako potekala v istem nivoju. »To je bil slovesen dogodek, vsi smo se oblekli v najboljša oblačila. Ni bilo namreč vseeno, kako hodiš naokrog. Hlače so morale biti natančno zlikane, v naprsnem žepu pa robec.« Do oblek sicer ni bilo enostavno priti – no, vsaj ne do kakovostnih. Barl se spominja trgovine Vartex na današnji Cankarjevi, kjer so drago prodajali »cunje, ki še za brisanje prahu niso bile dobre, rezalo je in pikalo, ko da bi jih izdelovali iz kopriv«.
Obleka je bila zelo pomembna tudi za ples. »Nekoga spoznati in navezati tesen stik je bilo veliko bolj zapleteno, kot je to danes. Nič si sploh nisi upal reči, iz samega strahu, da te bo punca zavrnila. To, da si jo lahko spremil ponoči domov, je bil že resen uspeh,« se spominja Barl. Ljubezni ali pač samo spogledovanja so se tako dogajala predvsem ob sobotah zvečer na plesih. Najbolj znan je bil tisti v Narodnem domu na Miklošičevi, kjer se je zbralo več sto mladih, poleti pa tudi v gostilnah, ki so imele vrtove, denimo v Riu, pa v Šviceriji v Tivoliju, našteva dolgoletni plesalec in vodja Ljubljanskega plesnega kluba Mihael Verbič, ki je pete brusil pri legendarnem mojstru Jenku. Slednji je bil po Verbičevih besedah veliko več kot učitelj plesa: »Bili smo delavska mladina, brez pravih manir, kaj šele da bi znali ogovoriti punco. Mojster Jenko nas je naučil vse – da moramo priti na ples čisti, urejeni, lepo oblečeni, privzgojil nam je osnove bontona, nas naučil pristopiti do dekleta.« Zanimivo je, da se je plesnih korakov učilo zelo veliko fantov, medtem ko je plesalk kronično primanjkovalo. To so bili drugi časi, dekleta pa pod vplivom zelo konservativne vzgoje, pravi sogovornik. »Jenko se je zato dogovoril kar s srednjo šolo za medicinske sestre in z učiteljiščem, da so dekleta prihajala na vaje, ne da bi jim bilo treba kaj plačati za to.« In bolj ko je fant obvladal ples, več možnosti je imel pri dekletih, pomežikne Verbič, ki je svojo ljubezen prav tako spoznal na plesnem parketu.
Ljudje so se želeli zabavati
Tako na plesih kot tudi v lokalih je bila živa glasba – gramofon je imel namreč le redko kdo. Matija Barl, ki je pri različnih zasedbah igral klarinet, je s petimi ali šestimi koncerti ob koncih tedna zaslužil več kot njegov oče, ki je bil podpredsednik podjetja Hrana. »Vstopnine niso bile visoke, a dvorane so pokale po šivih in na koncu večera se je nabralo kar precej.« Igrali so povsod – po avlah, travnikih in senikih, da je bilo le dovolj prostora za ples. Ljudje so imeli pač potrebo po druženju in zabavi. Barl se spominja, kako so začeli poslušati jazz. »Ponoči smo iskali evropske radijske postaje, za katere smo ugotovili, da vrtijo kakovosten jazz. To so bili recimo Radio Luxemburg, pa francoski radio Toulouse in berlinski radio, tega se je našlo na kratkih valovih. Kdor je znal pisati note, je tako med poslušanjem zapisoval, če mu je kaj ušlo ali ni vedel naprej, smo nekako dopolnili, nato pa bili naslednjo soboto največji frajerji, ker smo imeli novo pesem.« Narodno-zabavna glasba je, zanimivo, postala zares priljubljena šele z Avseniki. Pred njimi je bil glavni Avgust Stanko, po Barlovih besedah »folklorna osebna lastnina vseh Slovencev«. Stanko je igral harmoniko in imel vsako jutro oddajo na radiu.
Nočna lokala sta bila v Ljubljani le dva – bar Slon in Nebotičnik. Sogovornik se spominja, da so šli običajno najprej v slednjega, nato v Slona, ki so ga ob štirih zjutraj zaprli, nato se je bilo treba kako uro in pol »zamotiti«, potem pa se je odprla Kolodvorska restavracija. Tam so se po dolgi in naporni noči spet vsi srečali. Pesnik Lojze Krakar je o njej zapisal: »Tukaj je zadnja postaja Ljubljane, kadar prehodiš vsa pota noči, tu srečaš v bratskem objemu pijane cipe, poete in zgledne meščane, tu kot v peklu ob tej uri so zbrane duše zgubljenih ljudi.«
A Barl poudarja, da vse le ni bila zabava in ples, ampak se je veliko dogajalo tudi na kulturnem področju. »Veliko smo diskutirali in zelo veliko smo se ukvarjali z vprašanjem, kje dobiti kakšno knjigo. Lorco smo iskali celo večnost. Ko sem dobil izvod Balantiča, se mi je zdelo, da so se mi odprla nebesa. To so bili pomembni dogodki, nenadoma si bral nekaj povsem novega in drugačnega. Podobno velika, če ne še večja senzacija je bila spoznati kakšnega tujca, ki je pripovedoval o tem, kaj se dogaja za mejami Jugoslavije, nam se o tem namreč ni niti sanjalo,« še pravi Barl in se spominja, kako je nekoč prišel na obisk sam režiser Polanski.
»Resda smo bili revni in odrezani od sveta, a kljub temu se je dogajalo veliko – oziroma mogoče prav zaradi tega. Če nimaš materialnega, se pač ukvarjaš z umetnostjo in kulturo.«