Nemalo ljudi meni, da so stari motorji najprimernejši za na odpad, saj se nanje zaradi nenehnih okvar res ne morejo zanesti. Mednje nikakor ne spada Damjan Bajc, lastnik brezhibnega in sijočega Tomosovega APN 4, izdelanega davnega leta 1986. Z njim preživi veliko prostega časa. Kadar ne drvita po okoliških (in oddaljenih) cestah, se družita na domačem dvorišču, saj prevozno sredstvo s tako častitljivo starostjo potrebuje veliko vzdrževanja. Nekajkrat na leto pa se Bajc v družbi prijateljev, prav tako navdušencev nad Tomosovimi motorji, odpravi na nenavadno dolg in naporen izlet, poln tudi gorskih ciljev.
Motoristični navdušenci so se poimenovali Prijatelji motorjev Tomos Erazem Predjamski, saj so večinoma doma iz Postojne in okolice. Nazadnje so se na pot podali minuli konec tedna, že v prvih dneh septembra pa načrtujejo nov podvig. Avgustovska karavana Tomosovih motorjev je že tradicionalna, pravi Bajc, letos so se nanjo podali že šestič. Začne se vedno pri Predjamskem gradu. »Eden od nas je gostilničar in poskrbi za skupni zajtrk. Ko ga pojemo, gremo na pot.«
Težave, ki nikogar ne motijo
Sliši se preprosto, pa ni. Šesti tradicionalni poletni izlet se je namreč zapletel že takoj na začetku. »Ko smo se odpravili, je enemu od motoristov zaribal motor. Na srečo smo imeli med spremljevalno ekipo tako rezervni motor kot dva mehanika, ki sta ga nemudoma popravila. A s tem se je naš izlet podaljšal za dve uri,« pripoveduje Bajc in dodaja, da takšni postanki nikogar ne motijo, saj so del potovanja. Med najpogostejše okvare po njegovih besedah sodijo strti ležaji na kolesih, zamašen uplinjač, težave z elektriko... »Vsak od nas zelo dobro pozna svoj motor in tudi dobro ve, katere rezervne dele bomo po vsej verjetnosti potrebovali. Prav tako so z izkušnjami dobro podkovani mehaniki v spremljevalni ekipi.«
Kljub težavnemu začetku so se odpravili proti Logatcu, skozi Žiri do Škofje Loke, v Železnike in do Petrovega Brda, čez Soriško planino v Bohinj, zvečer pa so prispeli na cilj – na Bled oziroma na Hom nad Zasipom. Tokrat se je na pot odpravilo šest motoristov s spremljevalno ekipo. Včasih se jih zbere tudi več kot 20. Milan Simčič, ki svoje prijatelje običajno spremlja iz avtomobila in poskrbi, da so njihove dogodivščine dokumentirane na fotografijah, jih ima za »izjemno pogumne«. »Odpravljajo se na izlete, ki so dolgi tudi več kot 400 kilometrov, kar ni mačji kašelj,« ne skriva navdušenja. Sam jim pomaga tudi pri načrtovanju poti.
Načrt, ki nikogar ne ovira
»Vsak izlet natančno načrtujemo. Vedno izbiramo manj prometne ceste in poti, saj ne želimo povzročiti gneče na cestah ali celo prometnih zamaškov,« zatrjuje Bajc. Vselej pa je med potjo veliko vzponov. Pa se jim, ko se počasi vozijo navkreber, motorji, v katere vložijo toliko svojega prostega časa, ne smilijo preveč? »Naši motorji so tako vzdrževani, da to zmorejo. Brezhibno delovanje je pogoj. Na takšen izlet človek ne more iti z zanemarjenim vozilom,« nas pouči Bajc. Sam mora za orodje poprijeti zelo pogosto, čeprav se z motorjem vozi predvsem v prostem času, za zabavo pa se nekajkrat na leto z njim odpelje tudi do službe. »Vsakič ko pridem s kake vožnje, vidim, ali je treba kaj popraviti. To so šibki motorji. Če niso vzdrževani, ne bodo šli nikamor!«
Navdušence nad Tomosovimi motorji lahko srečate kjer koli po Sloveniji. Spomladi običajno prevozijo Kras in Vipavsko dolino ter se povzpnejo na vrh Nanosa. Poletni izleti pogosto vsebujejo vzpon na Vršič, jesenski podvigi pa so malo bolj umirjeni – večkrat so se odpravili raziskovat dolenjsko gričevje.
Lepotci so ostanek preteklosti
Najstarejši motor, s katerim se prijatelji odpravljajo na izlete, je star že 40 let. Bajčev je nekoliko mlajši, ni pa njegov prvi. »Čeprav sem imel prej že veliko motorjev, od najmanjšega Tomosovega do največjega, na izlete s prijatelji že vsa leta hodim le s tem iz leta 1986,« se pohvali. Začetki njihovega motorističnega izletništva pa so bili spontani, se spominja njihov pobudnik. »Bili smo štirje prijatelji, ki smo se radi vozili s svojimi motorji in smo jih ves čas šraufali. Najprej smo samo govorili, da bomo šli na daljši izlet. In potem smo svoje želje uresničili.«
Prodal pa svojega jeklenega lepotca Bajc ne bi nikoli, je prepričan, čeprav je zagotovo vreden celo premoženje. Ne le denarja, vanj je vložene preveč neprecenljive energije in prostega časa, da bi ga kar tako prepustil nekomu drugemu. Pa tudi do kakšnega rezervnega dela se je dokopal z veliko težavo, se spominja.
Za motorističnega navdušenca in za njegove prijatelje pa ni dragocen le motor, ampak tudi skupna doživetja z izletov. »To počnemo zaradi veselja do motorjev in zaradi druženja. Pa tudi zato, da ohranjamo dediščino našega Tomosa, ki nam je po njegovi razburkani zapuščini še ostala.« V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so bili Tomosovi motorji »priljubljeno in vsestransko uporabno prevozno sredstvo«, danes pa jih navdušenci, kakršni so Prijatelji motorjev Tomos Erazem Predjamski, uporabljajo predvsem za zabavo.
