Da je njuno pivo res odlične kakovosti, za kar si prizadevata že od spogledovanja z zamislijo, da bi postala pivovarja, so potrdili obiskovalci letošnjega Kamfesta, ki so minuli konec tedna popili vse, kar sta jim ponudila. Tudi Jakob, ki je pivo Mali grad na prireditvi poskusil prvič, se je med našim obiskom že vrnil po nove zalo ge in povedal, da je kamniško pivo polnega okusa, sploh črno, ki je kljub temu še vedno zelo pitno.
Tik pred Kamfestom je mladima pivovarjema uspel prelomni dosežek, saj sta sodčkom, kamor sta doslej točila svoje izdelke, pridružila še steklenice, četudi sta že v sodčkih prodala vse, kar sta zvarila. »Najine zmogljivosti, ki znašajo 3000 litrov mesečno in jih seveda še ne izkoriščava v celoti, niso primerljive z zmogljivostmi industrijskih pivovarn,« pojasni Urban in doda, da je za zdaj zagotovo tudi ta butični obseg proizvodnje razlog, da prodata vse sproti in povpraševanje krepko presega zmožnosti. Zato so za zdaj njuni cilji skromni - variti dobro pivo in zadovoljiti trenutno povpraševanje, zagostolita v zborčku in dodata, da so bili njuni prvi odjemalci prijatelji in sodelavci, zdaj pa tudi gostinci, trgovci in organizatorji prireditev, ki so za Mali grad zvečine izvedeli preko medijev. »Naše pivo pa pijejo ljudje, ki se imajo radi in zahtevajo kakovost,« sta prepričana pivovarja, ki se trudita, da bi pivo čim prej prišlo v lokale v Kamniku, potem pa tudi v Kranj in Ljubljano.
Prvo pivo sta varila v garaži
Svoje pivovarne, ki sta jo poimenovala Mali grad, nista kar tako slučajno uredila v Kamniku. Doma sta sicer v Nožicah, ki že sodijo v domžalsko občino, a ju je srednjeveški Kamnik že v mladosti dovolj očaral, da si nekoč želita v njem zgraditi hišo in vzgajati otroke, ki jima bodo pomagali v pivovarni, dodata malo za šalo in malo zares. Pa tudi voda ni igrala skromne vloge pri izbiri lokacije. Za pivo je namreč ta zelo pomembna in v Kamniku okusno in mehko vodo točijo kar iz pipe, še pove Urban in doda, da so za dobro pivo poleg dobre vode pomemben tudi kakovosten slad, hmelj in kvas. Vodo mesečno analizirata, potem pa jo glede na vrsto piva obogatita z različnimi minerali.
»Za zdaj variva tri vrste piva, temno Robust porter in svetlo Summer ale (Pale ale), pšeničnega pa še izboljšujeva. Seveda ves čas eksperimentirava z novimi recepti, ki jih bova dala v prodajo, ko se med ljudmi »primeta« prva dva. Pri tem ne gre hiteti, saj morava sama izpiliti recept in doseči konstantno kakovostno pivo, preden ga ponudiva pivoljubom,« razlagata. Ob tem se nehote spomnita na začetne težave, ki se jima danes zdijo skoraj smešne. Tako se spomnita, da jima je mlado pivo sprva zelo smrdelo in sta ga zlivala stran, saj sta mislila, da je pokvarjeno. Sčasoma pa sta vendarle dognala, da neprijetne vonjave proti koncu procesa vrenja izginejo. Seveda pa svojega prvega piva nista varila v pivovarni, marveč v prijateljevi garaži, ker Urbanu sprva nezaupljiva mama ni hotela odstopiti kuhinje.
Na vprašanje, kako se je sploh porodila zamisel, da bosta uredila pivovarno, nimata enozložnega odgovora. Urban se spomni, da je začel razmišljati o tem, kaj vsebuje pivo prav v pogovoru s prijatelji ob vrčku piva. Je namreč ljubitelj naravnih stvari in mu kemija pretirano ne diši. Ko se je potem malo bolj poglobil v vsebino piva, je presenečeno ugotovil, da gre v tej zgodbi vedno le za vodo, ječmen, hmelj in kvas. Zato je še isti dan začel brskati po literaturi in takoj naročil ekstrakt, ki ga zmešaš z vodo, ohladiš, počakaš štirinajst dni, da povre, in zvarek ustekleničiš. A se je to prvo pivo okužilo z divjimi kvasovkami iz zraka in se skisalo. zato so ga zavrgli. Volja pa je kljub temu ostala in tudi to pivo je kmalu začelo uspevati. Svoje so doprinesle pohvale domačih in prijateljev. In odločitev je bila zapečatena. Morala sta le še izboljšati pogoje dela. »Tudi sedaj, ko imava profesionalno opremo, se – kot pri vseh stvareh v življenju – učiva iz napak in z eksperimentiranjem izboljšujeva recepte, razlagata. »Glede kakovosti in okusa pa zaupam le ženi,« pristavi Urban in doda, da je Alja bolj odkrita, medtem ko si sam včasih malo zatiska oči.
Denar je kar kopnel
»Ker pa sem človek, ki vse najraje naredi sam, sem kmalu želel tudi sladni ekstrakt nadomestiti s pravim ječmenovim sladom in zvariti pivo od začetka do konca, kot je treba,« ni odnehal Urban. Za to sta potrebovala še več literature, začela sta kupovati in izdelovati opremo, denar pa je kopnel, se spomnita. Anja pristavi, da je takoj, ko je dobila redno službo, vzela na banki osebni kredit v vrednosti običajnega avtomobila. Domači in sosed so jima posodili še podobno čedno vsoto, da sta lahko kupila najbolj osnovno opremo. Vse, kar še nujno potrebujeta za lažje in učinkovitejše delo, pa počasi kupujeta sproti, saj si, kot pravita, še ne moreta privoščiti, da bi pustila svoji službi in se posvetila izključno pivovarstvu. »Ker morava pokriti investicijo in sproti dopolnjevati opremo, ne moreva pustiti služb, čeprav bi v pivovarni marsikaj naredila hitreje in učinkoviteje, a ne gre, tako kot tudi še ne moreva zaposliti dodatne pomoči.« Pa saj sta poleg vsega zadovoljna tudi v službi in jima ni težko delati 16 ur na dan, še pripomnita in zavzdihneta, da pa žal pri delu prednjači naporno čiščenje, saj kakovostno pivo zahteva brezhibno higieno.
Oba sta se od nekdaj ukvarjala tudi z glasbo, ki se prav skladno ujema s pivom. Urban je bil DJ in tonski tehnik. Kot ljubitelj narave pa je veliko prostega časa posvečal tudi permakulturnemu vrtu, iz česar, kot pravi, verjetno tudi izvira njegova želja po samozadostnosti in varjenju svojega piva. Dopoldne je zaposlen v tehničnem laboratoriju kot vzdrževalec avdio opreme in operater reportažnega vozila v podjetju Proplus, Anja pa v servisni podpori za slovenske in ruske kupce v Iskratelu, saj je študirala ruščino in poljščino. Ukvarjala pa se je tudi s solopetjem, igrala je prečno flavto, poučevala kljunasto flavto in igrala v ansamblu za renesančno glasbo Cortesia.
Pivo je imelo pri njiju pri izbiri alkoholnih pijač vedno prednost, pravita. Še vedno rada zavijeta v ljubljansko specializirano prodajalno piva, kjer posegata po vseh novih pivih, ki jih preizkušata in »spoznavata prostran svet okusov.« Oddahnila pa sta si zlasti na začetku junija, ko sta končno pridobila vsa dovoljenja. »Za pridobivanje vseh papirjev za pivovarno moraš imeti res močne živce in veliko potrpežljivosti, saj na vsak papir, ki ga potrebuješ, da pridobiš drug papir, čakaš lahko tudi po pol leta in več,« razloži drugo plat posla Urban. »Poleg tega zelo veliko časa in energije vzame raziskovanje, kam se sploh obrniti za razne obrazce, kaj potrebujeva in kdo je za kaj odgovoren pri nas, ker se ljudem, ki so zadolženi za določeno stvar, velikokrat tudi sanjalo ni, kam naju usmeriti. Nekako tako, kot da čevljar ne bi vedel, kje kupiti vezalke. Včasih se je zdelo, da je vsa birokracija namenoma tako urejena, da bi najraje obupal,« še pove in doda, da se zdaj že lahko posvečata le svoji srčni želji in varita pivo. »Za pivovarno sva se v prvi vrsti odločila iz ljubezni do pivovarjenja in piva, v veliki meri pa tudi zaradi dejstva, da je Slovenija dežela hmelja, pa lahko poleg uvoženih piv ponuja le dve pivi z enako recepturo,« skleneta svoje misli mlada pivovarja.
