Pred približno pol leta se je kmalu po tistem, ko so v londonskem Tate Modern galeristi zalotili otroka, ki sta plezala po deset milijonov dolarjev vrednem kipu ameriškega minimalista Donalda Judda, starši pa so ju pri tem še spodbujali, v časniku The Telegraph razvnela burna debata, ali otroke sploh voditi v muzeje. Kritik Ivan Hewett je tedaj dejal, da otroci pred najstniškimi leti v muzejih nimajo kaj iskati, saj je visoka kultura zanje težavna in nedostopna. Pred dnevi se je z izjavo v podobnem slogu oglasil še britanski umetnik Jake Chapman, ki trdi, da je vodenje otrok v galerije in muzeje izguba časa, kajti po njegovem mnenju je razmišljanje staršev, da njihovi otroci lahko razumejo umetnike, kot sta Mark Rothko ali Jackson Pollock, domišljavo. Glede tega, kdaj otroci postanejo dojemljivi za umetnost in kulturno dediščino, pri kateri starosti naj bi jih začeli voditi v tovrstne ustanove ter na kakšen način najmlajšim predstavljati dragocene eksponate, smo povprašali nekaj muzealcev in pedagogov.
Dostopnost za vse skupine
Snovalci muzejskih pedagoških programov seveda enotno nastopajo proti zgoraj navedenim izjavam. Mag. Borut Rovšnik, dolgoletni vodja pedagoške službe Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML), zatrjuje, da so takšna stališča v muzejsko-pedagoški praksi osamljena. »Izkušnje muzejskih pedagogov MGML potrjujejo prepričanje, da je treba s kulturno, ali če hočete muzejsko vzgojo, začeti v najzgodnejših otroških letih, saj je to del otrokove širše socializacije, učenja in kultiviranja.«
Kristina Preininger, vodja oddelka za izobraževanje in animacijo v Narodni galeriji, sicer spomni, da so pred dobrimi sto leti v časopisih ljudem svetovali, da vodenje otrok v galerije nima pomena, ker ne morejo razumeti »umotvorov«, a odtlej se je močno razvila muzejska pedagogika, ki skrbi za približevanje umetnosti najmlajšim. »Gledano širše je eno osrednjih muzejskih vprašanj sodobnega časa omogočanje čim večje dostopnosti najrazličnejšim skupinam, posebna skrb velja ranljivim družbenim skupinam. Vsakršno vnaprejšnje izključevanje kogar koli lahko torej razumemo kot neslano provokacijo ali pa kot obupan klic k ponovnemu premisleku, kako postaviti razstave, in še bolj, kako razširjati zavedanje o umetnostnih vrednotah,« pojasnjuje Preiningerjeva. Tej njeni trditvi bolj ali manj prikimavajo vsi sogovorniki, obenem pa poudarjajo, da takšen pristop nikakor ne prinaša banalizacije. »Ne ločujemo med več- in manjvrednimi obiskovalci. Kot skrbniki nacionalne dediščine jo z vsem spoštovanjem predstavljamo različnim skupinam, nekaterim seveda na njim prilagojen način, a dostojno. Prilagoditev podajanja vsebine nikakor ne pomeni tudi nižanja ravni ali profaniranja,« razmišljajo v Narodnem muzeju Slovenije.
Dr. Metoda Kemperl, profesorica za umetnostno zgodovino na ljubljanski pedagoški fakulteti in koordinatorica študijskega programa muzejska pedagogika, je prepričana, da je miselnost, da umetnost ni za otroke, snobistična in ni v skladu s teorijami o sodobnem demokratičnem muzeju. »Umetnikom bi moralo biti v interesu, da ima čim več ljudi pozitiven odnos do likovne umetnosti, saj se s tem širi umetnostni trg,« strokovnjakinja argumentira svojo trditev. Kot namreč pojasnjuje, čut za estetiko ni prirojen, zaradi česar je vzgoja na tem področju izjemno pomembna. »Doživljanja in razumevanja umetnine se lahko naučimo, zato je stik z umetninami že v predšolski dobi nujen. Če hočemo denimo pri 18 letih reševati integrale, moramo pri šestih letih začeti spoznavati številke. Tako je tudi s spoznavanjem in razumevanjem likovnih umetnin.«
V vlogi umetnika ali arheologa
In kaj vse otrok pravzaprav pridobi z opazovanjem in doživljanjem umetniških del? Sogovorniki izpostavljajo predvsem razvoj njegove kreativnosti, oblikovanje vizualnega mišljenja, širjenje obzorja, bogatijo se njegove predstave o svetu, prek umetnosti pa se vzpostavljajo tudi pozitivne socialne interakcije in komunikacija. Skratka, umetnost pomaga pri razvoju celotne človekove osebnosti. »In ne smemo pozabiti še na nekaj – na otrokovo lastno izkušnjo, na igro, na aktivnost v harmoniji z opazovanjem, gibanjem in uporabo vseh čutil. Muzejska izkušnja je v času, ko so otroci vse predolgo pred televizijo in računalnikom, izredno dobrodošla celostna izkušnja,« opozarja Borut Rovšnik.
Vendar je seveda treba otrokom abstraktni svet umetnosti in kulture predstaviti na njim prilagojen in razumljiv način. Tako se otroke skozi muzeje in galerije najpogosteje vodi prek raznovrstnih delavnic, igre vlog, kot denimo vživljanja v vlogo umetnika in arheologa, čutnih doživetij ali pripovedovanja zgodb. V MGML ob družinskih ali vrtčevskih obiskih v program aktivno vključujejo tudi starše oziroma vzgojitelje, saj so ti lahko odlična hrbtenica, ko otrok sprašuje, pri tem pa se učita tako otrok kot odrasli. Rovšnik pristavlja še: »Pri našem delu sta se kot najpomembnejša pokazala motivacija in vzpostavitev dialoga od prvega trenutka vstopa v muzej. Otroci morajo dobiti občutek, da so v muzeju dobrodošli, da jih motiviramo k pogovoru, kritičnemu mišljenju in tako spoštujemo tudi njihove poglede, pričakovanja, pohvale in pripombe. Seveda pa jim damo ob konkretnih primerih vedeti, da obstajajo neke meje kultivirane komunikacije, prek katere ne moremo iti.«
Na podobno izhodišče se naslanja tudi Preiningerjeva, saj poudarja, da morajo biti otroci v muzejih in galerijah aktivni opazovalci, raziskovalci in ustvarjalci, ob njihovih obiskih pa je treba prepletati poučnost in zabavo, medtem ko jim po njenem mnenju naredimo medvedjo uslugo, če jim želimo ponuditi preveliko količino umetnosti naenkrat. »Priporočljivo je galerijo obiskati večkrat za krajši čas in se vsakič posvetiti le nekaj umetninam ali izbrati eno temo, obdobje, slikarja, likovni element...« V Narodno galerijo otroke že dolgo vabijo s pomočjo škrata Gala, ki jih pospremi na raziskovalno potepanje po stalni zbirki. Številni mu nato pošiljajo pisma in risbice z njegovo podobo, kar priča, da je še vedno izjemno priljubljen.
Kopije kot rešitev pred dotiki
Kot pravijo v Narodnem muzeju Slovenije in Narodni galeriji, se otroci, ki jih obiščejo, povečini znajo primerno obnašati, saj jih o tem pogosto že vnaprej podučijo v vrtcih in šolah. »Tudi sami jim pojasnimo pravila vedenja v kulturnih ustanovah, čeprav v sodobnem muzeju tišina ni več zapovedana, saj je sodoben muzej živ organizem. Velika večina otrok pa je tudi zelo zainteresiranih in si zapomnijo povedano,« izkušnje delijo v Narodnem muzeju. Problem dotikanja eksponatov v obeh omenjenih ustanovah rešujejo z izdelavo kopij ali drugih didaktičnih predmetov, ki napeljujejo na original.
Nemogoče je starostno začrtati, kdaj je otroke smiselno začeti voziti v muzeje in galerije, vsekakor pa že v predšolskem obdobju. »Mislim, da ne gre toliko za postavljanje starostne meje, pri kateri naj otroka začnemo voditi v galerije, temveč predvsem za različne načine seznanjanja z umetnostjo oziroma različne cilje, ki si jih lahko postavljamo v skladu z otrokovo starostjo in zmožnostmi. Otrokova estetska dojemljivost se pač ne more kar iznenada pojaviti pri določeni starosti, ampak jo postopoma privzgajamo,« razjasni Kristina Preininger. V MGML si ne postavljajo spodnje starostne meje, saj jih obiskujejo celo dojenčki, so pa njihovi programi usmerjeni predvsem k otrokom od tretjega leta starosti. »Opažamo, da petletniki že razumejo poenostavljen pomen in vrednost nekega eksponata. To je tudi čas, ko jih začne zanimati vsa njihova okolica, postanejo 'zakajčki', zanimajo pa jih tudi teme, kot sta umetnost in zgodovina.« Podobno izkušnjo imajo tudi v Narodnem muzeju.
Kemperlova poudarja, da je treba otrokom že zelo zgodaj omogočiti pogost stik s kakovostnimi avtentičnimi umetninami, v to pa jih ni treba siliti, saj so sami radovedni in vedoželjni. »V predšolskem obdobju začnemo s preprostim opazovanjem umetnin. V zgodnjem obdobju ne gre za to, da bi razumeli vse pomene, plasti in kontekst umetnine, ampak za oblikovanje estetskega čuta, odnosa do umetnosti in s tem kulturne identitete. V zadnji triadi osnovne šole, ko se lahko že bolj poglobljeno pogovarjamo o umetninah, pa prek umetnosti lahko spremenimo otrokovo vedenje, predsodke, odnos do drugega in vzbudimo empatijo. Otroci postanejo za umetnost dojemljivi počasi, v vzgojno-izobraževalnem procesu.«