Turčija je pod njegovim vodstvom postala moderna ekonomska sila, ki je s politiko razrešitve problemov z vsemi sosedi postala glavna regionalna sila med Rusijo, Evropsko unijo in Bližnjim vzhodom. Šele ponesrečena intervencija v državljansko vojno v Siriji, zavezništvo z egiptovsko Muslimansko bratovščino in razpad Iraka so modrost njegove politike v zadnjem letu postavili pod vprašaj. Turčija ima zdaj na svojih ključnih mejah uničujoče konflikte, premierjeva politika vzpostavitve vplivne sfere na ozemlju Otomanskega cesarstva pa je v težavah. Vendar tam nikoli ni bil edini center njegovih ambicij.

Erdogan že dobro desetletje sistematično razstavlja politični sistem ločitve verskih oblasti od laične države, ki ga je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vzpostavil utemeljitelj moderne turške države Kemal Mustafa Atatürk. Turška vojska je bila instrument, ki je verskim strankam preprečeval, da bi si podredile laične institucije države. Zato je Erdogan kot premier z nizom procesov odstranil dve generaciji turških generalov in je postopoma širil meje verskega vpliva, ki ga strogo zamejuje turška ustava.

Eden njegovih osrednjih političnih ciljev je bil boj proti Atatürkovi dediščini. Ko je Turčija izgubila v prvi svetovni vojni in so jo hoteli zahodni zavezniki kolonizirati, jih je Atatürk v vojni za neodvisnost vojaško porazil, ukinil sultana in kalifat, uvedel latinščino namesto arabščine, zakonsko uveljavil enakopravnost žensk, s pištolo v eni in knjigo v drugi roki opismenil in ustvaril moderno evropsko državo po kriterijih modernosti tistega časa. Z enako odločnostjo je zavrnil islamizem, fašizem in komunizem in je državo zastavil na pragmatizmu in realizmu. Če je katera od treh političnih ideologij postala premočna in je grozila, da prevzame oblast, je vojska naredila državni udar.

Erdogan je leta 1999 zaradi političnega islama deset mesecev preživel v zaporu, njegovo prvo islamistično stranko pa so prepovedali. Preimenoval jo je v AKP in z njo leta 2002 prvič zmagal na volitvah. Na oblasti je ostal do danes.

Začel je kot najuspešnejši župan Istanbula, ki je v mestu uredil promet, kanalizacijo in onesnaževanje. Kot premier je zastavil vrsto političnih reform, ki so Turčijo približale vstopu v Evropsko unijo in dokazale, da je zmeren politični islam lahko del reprezentativne demokracije. V času globalne finančne krize je imel urejene državne finance in stabilne banke. Razstavil je Atatürkovo dediščino in začenja tam, kjer je on končal. Tako kot v času Atatürka so vsi vzvodi oblasti v njegovih rokah.