Bodoči predsednik vlade je ugledni pravnik. Je profesor na pravni fakulteti. Bil je zunanji pravni sodelavec državnega zbora. Kdo torej, če ne on (SMC), ki je opremljen z vsemi potrebnimi znanji in v najtesnejšem stiku z najboljšimi strokovnjaki s pravnega področja, bi lahko dal odgovor na to novo brechtovsko vprašanje, ki se, po analogiji z znanim »Kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo?«, glasi: »Kaj je en obsojenec v parlamentu v primerjavi z vsemi tistimi, ki to še niso?«

Bodoča koalicija je tako odprla sezono s predstavo, ki se ji reče novi boj pravnih interpretacij, nove sholastične vije vaje, ki jih pravniki uprizarjajo že mesece, tako v zadevi J. J. kot v zadevi predčasne volitve. Tudi ob odvzemu mandata smo priče istemu: vse to soočanje nasprotujočih si pravniških mnenj je cirkus, ki služi le temu, da pravnike in politike odreši odgovornosti za to, da bo Janša ostal v parlamentu. Kajti tega, da se bo to zgodilo, v petek sploh niso skrivali. Iskali so le način, kako neukemu ljudstvu, ki se na pravo ne spozna, razložiti, zakaj je kurji tat pač tat, zapornik/poslanec pa lahko hodi v službo, da postori, česar še ni; in tako imajo pri nas obsojenci tudi pravico kandidirati na volitvah, volilci pa nimajo pravice voliti v času, ko ni počitnic.

To, čemur smo priče, je, kako s pomočjo pravnega davljenja besed zakona in njegovih neulovljivih pomenov ščititi politično elito in odpraviti zdravi razum ter elementarno poštenost, ki sta ju ob svojem nastanku tako usodno naivno predvidevala ustava in zakon o obsojenih poslancih. In zato ne v ustavi ne v zakonu resda taksativno ni našteto: obsojeni poslanec ne more imeti več pravic kot drugi zaporniki, njegova pasivna volilna pravica ni nad pravnomočno obsodbo, zapornik ne more zastopati ljudstva, ampak morda le zapornike v boju za večji obrok, poslanec ne sme z oken državnega zbora pozivati ljudi proti pravni državi… A pravniki in politiki zahtevajo prav to. Ne ustave ne zakona nočejo brati v duhu logičnih intenc zakonodajalca, ampak v duhu izrednih, nepredvidljivih in do konca absurdnih okoliščin. Od zakonskih besedil zahtevajo popoln, do zadnje vejice definiran alibi, ki bi jih odrešil odgovornosti, razuma in etičnega poguma.

Toda če zakonodajalec sam ne zna zakonsko umno urediti niti lastnih pravil delovanja parlamenta, kdo mu bo zaupal urejanje enega pašnika?

Moja čarovniška krogla zato kaže temo, nobene mavrice: velika koalicija, o kateri sanja Cerar, je recept za novo katastrofo. Najprej zato, ker v imenu »višjih ciljev«, »izrednih ekonomskih in političnih razmer« na neki način skuša odpraviti ne le ideološke, ampak tudi vsebinske »delitve«, se pravi razlike v pogledih na urejanje družbe, ki so demokraciji inherentne in so pogoj za njen obstoj. Ker stremi k temu, da bi zmanjšal na minimum parlamentarno opozicijo in bi tako končno vsi vedno dvignili roko za vse, kar bi vlada predlagala; tako bi rešili državo iz težav. A ja? Oprostite, o čem pravzaprav tukaj govorimo? O opoziciji, ki zgolj zagotavlja privid demokracije, o opoziciji kot levem in desnem fikusu v parlamentu? A nismo tam že bili? Kot da bi vsi skupaj, politiki, državljani in tudi novinarji pozabili, da smo ta model »velike koalicije« v sestavi KP, in brezzobe, zunaj-KP-opozicije že preizkušali približno 45 let… In kot da bi bila opozicija tista, ki je dosedanjim vladam onemogočala nadvse razumno vladanje, ne pa norosti in trenja v vladah samih…

In seveda, ravno zato je mavrica absurd: ker skuša združiti nezdružljivo, tiste, ki so proti privatizaciji, in one, ki so za, tiste, ki so za javno šolstvo in zdravstvo in ukinitev dodatnega zavarovanja, in one, ki so proti, tiste, ki so za in one, ki so proti A-socialni kapici. (Kajti kdo, hudiča, je ta superhikovski ukrep, ki bo spet vzel onim, ki imajo malo, in dal onim, ki imajo največ, poimenoval »socialna« kapica? In ali Cerar, ki je kot svetovalec v državnem zboru neverjetno lepo zaslužil, pri uvedbi tega kondoma, ki ščiti najbogatejše, sledi osebnemu interesu?).

Če bodo stranke s tako raznorodnimi programi torej vstopile v v koalicijo, bodo le zato, ker hočejo biti pri koritu, ker se opozicija, kot so prostodušno povedali, ne izplača, ne pa, ker bi se bili pripravljeni konstruktivno obnašati in požreti obljube svojemu koščku volilcev. Nasprotno, razlike bodo znotraj vlade povlekli na plan vsakič, ko bo treba zamajati ali utrditi pozicije moči. SMC ima s presenetljivo zmago vso možnost sestaviti trdno vlado brez nebesih pojavov, z zgolj res sorodnimi strankami. Težava je v tem, da ne ve, v kakšno žlahto sploh spada.