»Sezona je bila zelo naporna, saj sem se vse leto pripravljal zgolj na nastop na svetovnem prvenstvu. Ves trud je bil poplačan, saj sem osebni rekord popravil kar za šest metrov, iz Združenih držav pa sem se vrnil z odličjem,« pogovor začne Matija Muhar, ki je na dosedanje dosežke že pozabil in si postavil nove cilje. Kot pojasni, je njegova velika želja nastop na olimpijskih igrah, medtem ko mu kratkoročno gledano izziv predstavlja nastop na mladinskem evropskem prvenstvu prihodnje leto na Švedskem. »Na sever bom odpotoval z visokimi cilji. Tam upam, da se mi bo znova uspelo uvrstiti med najboljše tri.«
Čeprav ima šele 18 let, bi lahko za Muharja dejali, da je izkušen tekmovalec, saj je v atletiki že več kot deset let, nad športom pa ga je navdušil starejši brat Jaka, prav tako metalec kopja. »Pobudnik je bil kar moj brat, ki me je prepričal, da grem pogledat enega od njegovih treningov. Naposled sem se preizkusil tudi sam in uvidel, da sem zelo hiter in da imam dober met. Trener Jože Satler me je nato kar hitro vzel pod okrilje in na koncu se je vse zares odlično izteklo,« pravi Jeseničan in dodaja, da morda ima neke vrste naravni talent za atletiko, a ob tem pristavi, da brez obilo vloženega truda uspehov ne bi bilo. »Treniram vsak dan po vsaj dve uri, medtem ko je v času priprav še naporneje. Takrat so treningi po trikrat na dan po dve uri.«
Muhar pa pred velikimi izzivi ni zgolj na športnem, temveč tudi zasebnem področju. Že prihodnje leto bo namreč maturiral, po končani ekonomski gimnaziji v Radovljici pa si želi iti po stopinjah svojega brata, ki študira v Združenih državah Amerike. »Dogovarjamo se, da bi odpotoval že prihodnje leto, vendar pa moram pred tem opraviti še kar nekaj angleških izpitov. Želja je univerza Virginia Tech, kjer je že moj brat. Tam imajo zelo dobre metalce kladiva in kopja. Po bratovih besedah so pogoji zares super, zato je zamikalo tudi mene.«
Želja po odhodu čez Atlantik pa nosi tudi nekatere negativne posledice. »Zaradi tamkajšnje politike športniki, ki obiskujejo univerze, ne smejo imeti sponzorjev, saj se jih v nasprotnem primeru obravnava kot profesionalce, posledično pa so jim vrata univerz zaprta. Glavnina finančnega bremena, povezanega z mojim športnim udejstvovanjem, zato zdaj pade kar na moje starše,« obrazloži Muhar, ki v prostem času, četudi ga konec dneva ostane le za drobec, najraje izkoristi za druženje s prijatelji in družino. »Prostih trenutkov je bolj malo, a tudi takrat skušam z igranjem odbojke ali nogometa ostati aktiven. Hobiji? Zanimata me slikanje in fotografiranje. Pri srcu so mi zlasti športni motivi,« še razkrije atlet.