Ljubljančan, ki živi v Kranju, je po lanskih težavah z zdravjem, ko ni zmogel izkoristiti potenciala v Euskatelu, z odhodom v ameriško ekipo naredil korak nazaj, da bi dva naprej. »V lanski sezoni sem spoznal, kako krut je vrhunski šport in kako hitro se pozabijo dobri rezultati,« najprej izpostavi Kocjan. »Zelo težka je bila odločitev oditi v novoustanovljeno tretjerazredno ekipo na drug konec sveta za smešno nizko pogodbo, vendar mi ni žal. Vedel sem, da se mi bo odprl nov svet in veliko več priložnosti, če bom dirkal, kot sem sposoben. V Sloveniji in okolici je kar nekaj kolesarjev, ki si zaslužijo mesto v elitni ekipi, vendar ga ne dobijo. Z novim pravilom UCI 2016, da bo v ekipi lahko le do 22 kolesarjev, bo predvidoma še težje,« Kocjan pojasni odločitev, ki se odraža denimo v Italiji, kjer dve ekipi rešujeta azijski in ameriški sponzor.
»Sponzor SmartStop so javna skladišča in so prisotni v vseh večjih mestih po Ameriki. Proračun ekipe je nizek. Trenutno sem vodilni v Touru Amerika, prav tako z naskokom vodimo med ekipami, a ne bomo odšli na ekipno svetovno prvenstvo v Španijo kot Adria Mobil. Ni denarja. Za prihodnost imajo velike načrte, saj je sponzor pred kratkim podvojil vložek z nakupom spremljevalnih vozil in avtobusa. Če proračun povečajo še za tretjino, bomo prihodnje leto registrirani kot Pro kontinentalna ekipa, vendar časa za odločitev imajo zelo malo časa,« opiše ozadje delovanja ekipe.
Po drugi plati se je Kocjan še posebej pripravil tudi na veliko nadmorsko višino, saj dirka Po Utahu poteka višje od 1500 metrov nad morjem. »Doma imam posebno sobo, kjer lahko simuliram nadmorsko višino in pred odhodom v ZDA sem v njej spal deset ur na dan na višini med 2500 in 3300 metri ter še deset dni sem bil v Coloradu na višini 2000 metrov.« Izkušnje, ki jih je pridobil v Radenski, Perutnini Ptuj, italijanski Carmioori, ameriškem Type 1 do ponesrečenega baskovskega Euskatela, je izkoristil tudi za hierarhijo znotraj karavane. »Kolesarjem ekip Garmin, Belkin, Lampre, Cannondale in BMC se je zdelo kar samoumevno, da jim bomo prepustili položaj na čelu kolone, ko se bomo borili v ospredju. Vendar sem jim dal vedeti, da smo vsi enaki, ne glede na drese. Po nekaj dneh se je položaj spremenil. Celo opravičili so se,« razlaga Kocjan.
In nadaljevanje kariere? »Pogodbe še nimam, bo pa zagotovo vse lažje. Odprtih imam nekaj možnosti. Ni izključeno tudi, da bi se za kakšno leto preselil v ZDA. Všeč mi je njihov optimizem, dobrosrčnost in privoščljivost. V Sloveniji ti večina ljudi privošči le, če jim koristi. Ko sem oblekel rumeno majico v Utahu, je imel mehanik solze sreče v očeh. Lahko bi rekel, da so bili mehaniki in maserji bolj veseli kot jaz. Tudi navijači ob cesti navijajo enako za prvega in zadnjega. Zanje smo vsi heroji. Kar nekajkrat sem v Italiji doživel, da so nas v drugi skupini zmerjali, naj raje gremo v službo, čeprav je bil zaostanek skupine minimalen,« odgovori 29-letnik, ki načrtuje še etapni dirki Po Koloradu in Alberti. »Rad bi osvojil prvo mesto na lestvici Toura Amerika in za zdaj mi dobro kaže.«.
