Pisatelji in pesniki so občutljivi ljudje, to vemo, in kdaj zaneseni od svojih silnih doživljanj sveta plačajo visok davek, pogosto pa ga namesto njih plačujejo tudi drugi. In ko smo že pri plačilu: pisatelji so tako rekoč plačani za to, da vsaj v domišljiji podoživljajo in preživljajo ves register človeških čustev, občutkov in tuhtanj, etičnih in duhovnih odtenkov, od povsem nizkih, zemeljskih, animaličnih in bizarnih do najbolj zanosnih, pretanjenih in visokih. Ob tem se seveda rado dogaja, kot del poklicne deformacije, da kdaj tudi pomešajo resnično življenje s fikcijo, kar navsezadnje ne pomeni nič drugega, kot da pomešajo med seboj službene in privatne zadeve: doma so pač v obeh svetovih in nič bolj jim ne gre zameriti, da ju ne ločijo vedno dosledno, kot ne gre zameriti recimo profesorju ali učitelju, ki doma pedagogizira v istem tonu kot v šoli, ali zdravniku, ki doma vzdržuje enak higienski režim kot v službi.

Pisatelji in pesniki so tudi pravi mojstri kloniranja, čisto majhen del resničnosti potrebujejo, da iz nje ustvarijo cel svet; kdaj jim zadošča že ljubezniv pogled, ki obeta kaj več, kdaj telesna ali vedenjska značilnost bližnjega ali znanca, droben pripetljaj, zgodovinska skica, želja, da bi lahko živel več življenj hkrati, vpogled v materialno ali duhovno revščino sočloveka ali samega sebe.

Pisatelji in pesniki si, če povemo malce zaneseno, lahko zamišljajo in izmišljajo povsem nove svetove, ki niso povsem resnični, pa tudi ne povsem fiktivni, saj so večinoma opredmeteni na listih papirja in v knjigah. Ob teh ne povsem nebeških, pa tudi ne čisto zemeljskih kraljestvih pa so se pisatelji in pesniki v zgodovini pogosto ukvarjali tudi z življenjem konkretnih skupnosti in s konkretnimi oblastniki, pa naj so bili to cesarji, kralji, knezi, ali v novejšem času predsedniki držav ali celo strankarski prvaki.

In tako zgodovina lahko danes z obilico dokazov pričuje, da so pesniki in pisatelji, eksperti za besede in fiktivne svetove, v desetletjih, stoletjih in tisočletjih ob vseh velikih, zanosnih ali drznih idejah o različnih skupnostih in oblastnikih o vsem tem proizvedli tudi na desetine velikih zablod, sanjarij, megalomanij in neumnosti. Razlogov je seveda več; eden glavnih je gotovo, da pri pesnikih in pisateljih pogosto prihaja do obrabe mehanizma, ki preklaplja med resnico in fikcijo, kar sicer ni tako vidna poškodba, kot je obraba sklepov pri vrhunskih športnikih ali deformirana ustnica pri trobentačih, je pa zato lahko potencialno precej bolj škodljiva.

Seveda so narodi, ki to zlahka prenesejo, ker so sistemi in podsistemi v njihovih skupnostih že izoblikovani do konca, hkrati funkcionalni in kultivirani do te mere, da se ne spodjedajo in zavirajo, temveč prav obratno ustvarjajo dinamično ravnovesje, brez katerega ni napredka. Američanom niti malo ne škoduje, da njihovi najodličnejši pisatelji zadnjih desetletij, kot so Paul Auster, Cormac Mccarthy ali David Forster Wallace, preigravajo ves register tesnobnih, apokaliptičnih, kafkovskih registrov, ali da ustvarjajo trde, temačne vizije sveta in njegove prihodnosti: moč imaginacije plava v istem širokem toku z močjo neke kulture in civilizacije, ki jo dobesedno poganja naprej enotnost v različnosti, zaradi katere tudi v zgoščenem središču Združenih držav, na Manhattnu, ob vsem babilonskem vrvežu vse deluje brezhibno in se vitalno giblje v srčiko sedanjosti in v prihodnost, ne glede na različno poreklo, vero, barvo kože njegovih prebivalcev.

Pri majhnih narodih, kot so Slovenci, kjer so pesniki tako rekoč vsi, od vrhunskih športnikov do malo manj vrhunskih politikov, kjer vsi svoje sanje in fikcije brez zadržkov tiščimo čez rob realnosti in jih potenciramo do neba, so stvari nekoliko bolj problematične. Ob vseh fiktivnih in sanjskih svetovih preprosto zmanjkuje prostora za realnost, sanje in fikcija se na neroden in skoraj grotesken način križajo z realnostjo. Tam, kjer vsi sanjajo ali se potikajo po fiktivnih svetovih, tudi nihče ni več buden in z nogami na trdnih tleh. Pesniki in pisatelji v nas, ki so še nedavno lahko sanjarili čez meje resničnega sveta, se kot mesečniki potikajo po robovih streh in roke stegujejo proti stvarem, ki jih ni mogoče doseči.

Zdaj prihaja čas streznitve: treba je pozabiti na pesniške sanje o velikem malem narodu, ki si bo z močjo kulture in prodornih gospodarstvenikov samoumevno izboril ugleden prostor na zemljevidu sveta. Treba se je sprijazniti, da so se sanje groteskno razblinile. In je od velike ideje ostala le skromna, pa toliko bolj nujna zadolžitev: da se najprej po šolsko, birokratsko za silo uredi ta kaotičen slovenski svet in se ustvari solidna podlaga, da bodo neke prihodnje generacije lahko realno sanjale kakšne večje sanje.