Ko večji del mednarodne skupnosti, z izjemo dežurnih podpornikov Izraela, upravičeno kritizira ali se celo zgraža nad neusmiljenostjo vojaško-političnega stroja »judovske države«, kršenjem mednarodnega prava in teptanjem človekovih pravic, se velja vprašati, od kod v Izraelu takšno soglasje glede odločnih potez izraelske vlade, ki so v nasprotju z vsem, čemur pravimo human(ističn)o. Ne pozabimo, da je Izrael vendarle razmeroma demokratična država, v kateri se je razmeroma enostavno dokopati do podatkov z druge plati medalje. Če seveda želiš. In ravno zato se zastavlja vprašanje, zakaj je večina Izraelcev tako zelo prepričana v svoj prav oziroma v prav svoje vlade. Delno se odgovor skriva v posebnostih izraelskega izobraževalnega sistema in privzgoji patriotizma v okviru kurikula.

Kako zgraditi en narod?

Izrael je heterogena, na priseljevanju utemeljena družba, v kateri je bilo vprašanje patriotizma in oblikovanje kolektivnega spomina vprašanje preživetja. Če ne bi bili povezani v kohezivno celoto, jih verjetno ne bi bilo več. Ljubezni s Palestinci (in drugimi Arabci) je bilo v zgodovini zanemarljivo malo. Glavni razlog za to so zgodovinske okoliščine. Judje, večinsko prebivalstvo modernega Izraela, so bili večkrat v zgodovini tarča politično, ekonomsko in versko motiviranih pregonov. V Izraelu je še vedno zelo živ mit, v katerega verjame tudi velik del sveta, da so Rimljani v 1. stoletju judovsko ljudstvo izgnali z ozemlja današnjega Izraela. Mit je bil že tolikokrat ponovljen, da v javnosti velja kot resnica, pravi izraelski profesor Šlomo Zand, čeprav zgodovinarji nikoli niso našli prepričljivih dokazov za to »dejstvo«.

Pod vprašaj se torej postavlja že temeljno »dejstvo«, na katerem temelji priseljevanje judov v Izrael, ki mu v Izraelu rečejo »vračanje domov«. Od ustanovitve Izraela leta 1948 se je po statističnih podatkih vlade v Jeruzalemu v »izgubljeno domovino« priselilo preko 3 milijone ljudi, ki so se imeli za jude. Prišli so iz kar 130 držav in te skupine so imele ob prihodu bolj malo skupnega: govorile so različne jezike, imeli drugačne navade, tudi fiziognomske značilnosti, celo barva kože, so bile različne. So pa delili prepričanje – pa še to ne vsi – da so potomci izraelskega ljudstva, ki je ta območja poseljevalo pred dvema tisočletjema. In da so se ti ljudje, ki menda delijo skupne gene, v Izrael dejansko – vrnili. Pogumna trditev o svojem izvoru za čas zadnjih stoletij, ko se je tod naokoli osvajalo, klalo, preseljevalo in posiljevalo vsevprek. Če smo še malo »genetično cinični« na račun (ne)čistosti ras: že Karl Deutsch je zapisal, da je nacija skupina ljudi, ki jih družita skupna zabloda glede njihovih prednikov in skupen odpor do sosedov.

Prvih dvajset let obstoja judovske države (do konca šestdesetih let 20. stoletja) je gradnja naroda temeljila na principu talilnega lonca. Prvi premier Izraela David Ben Gurion in drugi samooklicani »očetje izraelskega naroda« so želeli ustvariti kohezivnost med prišleki z vseh vetrov tako, da bi zgradili novega človeka za novo državo, novega Juda v novem Izraelu. Novoizraelce so skušali pregnesti s pomočjo reinterpretacije starodavnih svetih tekstov judovstva. Tako so, ko so izraelski pionirji osvajali nova ozemlja, ozemeljske pridobitve razlagali na način, da gre za povrnitev biblijskega Kanaana tistim, ki jim od nekdaj pripada, in da obnavljajo Davidovo kraljestvo. Ko je leta 1956 izraelska vojska zasedla Sinajski polotok, je Ben Gurion vojake nagovoril: »Znova lahko zapojemo pesem Mojzesa in sinov starodavnega Izraela /…/ Z močnim elanom vseh divizij izraelskih oboroženih sil ste podali roko kralju Salomonu, ki je pred tri tisoč leti iz Eilata napravil prvo izraelitsko pristanišče.«

Novi učbeniki za novega človeka

Učni načrti in učbeniki v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so bili izrazito usmerjeni k privzgoji patriotizma, ki je iz mladih Izraelcev delal vzorne (beri: poslušne in pripravljene umreti za domovino) državljane. Učenci so se učili o mitih, ki služijo kot modeli, v skladu s katerimi bi posameznik moral misliti, se obnašati, živeti – in naposled tudi umreti. Poglejmo nekaj primerov. V besedilu Življenje Josefa Trumpeldorja, ki opisuje lik in delo enega prvih sionistov, ki je organiziral priseljevanje judov v Palestino, so osnovnošolci tako izvedeli, da je boj judov od nekdaj trd boj maloštevilnih na pravi(čni) strani zgodovine proti velikim. Takole naj bi govoril Trumpeldor: »Zgraditi moramo generacijo, ki nima interesov in navad – železne palice, čiste in enostavne, prožne, a trdne /…/ Manjka kolo? Jaz sem kolo! Manjka žebelj ali vijak? Vzemite me! Je treba prekopati zemljo? Jaz sem kopač. Je treba streljati, biti vojak? Jaz sem vojak. Nimam obraza, psihologije, čustev, tudi imena nimam: jaz, čistokrvno utelešenje služenja, sem pripravljen na vse.« Ko je bil Trumpeldor leta 1920 v obrambi naselbine Tel Haj pred beduinskimi muslimanskimi(!) zavojevalci smrtno ranjen, je bojda v zadnjih izdihljajih še izdavil: »To ni nič. Dobro je umreti za našo domovino.« Tel Haj na severu Izraela je danes priljubljena točka šolskih ekskurzij.

Med učnimi cilji, ki jih je bilo treba doseči v prvih desetletjih po nastanku Izraela, je bilo zapisano, da je treba učencem ob učenju Tore »vcepiti v srca ljubezen do domovine /…/ in ljubezen do celotnega naroda«. Med učnimi cilji zemljepisa pa najdemo, da morajo učitelji pri učencih »razviti zvestobo do države in pripravljenost, da jo zaščitijo s telesom in dušo.« Minister za izobraževanje Ben-Zion Dinur je verjel, da morajo učni načrti odražati intelektualno enotnost, v kateri imajo ključno vlogo »stražarji države« – tako je učitelje poimenoval ta intelektualec, ki se je iz Sovjetske zveze v Izrael »vrnil« leta 1921.

Učenci pa naj bi še posebej radi imeli legendo o Davidu in Goljatu. Kot je znano, je David veliko močnejšega Goljata ukanil z zvijačo, kar močno aludira na izraelsko-arabske vojne, ki so jih Izraelci večinoma dobili s premeteno strategijo in taktiko. Takole pravi besedilo iz učbenika: »Vojaki in kralj Savel so bili vsi osupli nad pogumom mladega Davida. Še bolj pa je bil osupel Filistejec Goljat, ko je videl hiteti Davida, oboroženega s pračo in kamni, proti njemu. Pogan, prepričan v svojo fizično nadmoč, ni razumel, da sta ljubezen do domovine in vera v boga napolnila srce mladega juda.« Ki je zmagal boj pravičnega.

Snovalci učnih načrtov niso pozabili niti na spolno enakopravnost. Hana Seneš je ženska različica Josefa Trumpeldorja, nekakšna Ivana Orleanska, ki je bila na piedestal postavljena zaradi svojega poguma in neomajnosti. Ta borka za svobodo je postala narodna junakinja zato, ker je med drugo svetovno vojno nad ozemljem nekdanje Jugoslavije s padalom izskočila iz britanskega vojaškega letala, da bi se nato prebila do Madžarske in pomagala reševati madžarske jude, ki so bili predestinirani, da končajo v koncentracijskih taboriščih. Seneševo so ob poskusu prečkanja madžarske meje aretirali, jo zaprli in mučili, a kljub temu ni izdala podrobnosti o načrtih reševalne akcije. Naposled so jo, staro 23 let, novembra 1944 nacisti postavili pred strelski vod in ustrelili.

Ne bi pa bilo korektno trditi, da se poučevanje zgodovinskih (pol)resnic v Izraelu ni spremenilo v zadnjih šestdesetih letih. Tak primer je tudi vprašanje nakbe, pregona kakih 700 tisoč Palestincev z njihovih domov med vojno leta 1948. Če je bila prvi dve desetletji po tej katastrofi za Palestince nakba v izraelskih kurikulumih tabuizirana, se je kasneje opisovanje nakbe spremenilo, saj so bili dodani nekateri vidiki, kritični do dejanj sionistov. Glavni razlogi za spremenjeno interpretacijo, ki je bliže realnosti, so bili pritiski liberalnih izraelskih študentov, ki so brali tujo literaturo in izvedeli, da ni vse tako, kot pravijo njihovi učitelji, in vse glasnejše kritike mednarodne skupnosti. Še posebej kritični do potez izraelskih očetov naroda v pregonu arabskega prebivalstva pa so, kot v raziskavi ugotavlja izraelski raziskovalec Rafi Nets-Zehngut, postali učbeniki po letu 2000.

* * *

Z vidika privzgoje patriotizma, naj bo ta načrtna ali spontana, se Izrael ne razlikuje bistveno od drugih držav: mladi Britanci se učijo o strateški pretkanosti admirala Nelsona, francoski šolarji berejo o neustrašnosti Ivane Orleanske, mladi Američani pa morajo poznati podrobnosti o pogumu in modrosti Georgea Washingtona. Izraelski patriotizem pa je problematičen zato, ker, kot opozarja profesor Daniel Bar-Tal, vsebuje destruktivni naboj: temelji namreč na čustvenem odnosu do države, ki bi ga bilo nemogoče vzdrževati, če ne bi bil nenehno konstruiran in rekonstruiran. In je kot tak izključevalen do vsega nejudovskega; to je med drugim vidno tudi iz tega, da Izraelci svoji državi pravijo judovska država. Zato je negovanje patriotizma v Izraelu problematično, saj ustvarja človeške duše, ki pripadnike drugega naroda, ki si prav tako (upravičeno) lasti pravico do bivanja na tem območju, vidijo kot grožnjo svojemu obstoju – kar sicer ni daleč od resnice, da ne bo pomote – s čimer se ustvarja trajen konflikt.

In da ne bo še kakšne pomote ali napačne interpretacije tega članka: kar se tega tiče, kdo je bil na tem območju prej in kdo ima ekskluzivno pravico do tega ozemlja, palestinski učbeniki niso nič drugačni. Rodoviten humus za trajen konflikt in nadaljnje prelivanje krvi torej.

Dr. Rok Zupančič je docent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani Obširna raziskava o fenomenu patriotizma v Izraelu avtorja tega članka in izr. prof. dr. Vladimirja Prebiliča je objavljena v zadnji številki znanstvene revije European Perspectives (http://www.europeanperspectives.si/index.php/home/list-of-all-volumes).