Če ta trenutek niste v vojni, ste v recesiji, če niste v recesiji, so vas prizadele poplave, če niso bile poplave, razsaja epidemija, če ne razsaja epidemija, so vam sestrelili letalo, če vam niso sestrelili letala, vas ogroža globalno segrevanje, in če vas tudi to ne ogroža, potem ste lahko kvečjemu Švica in se pretvarjate, da niste s tega sveta, in razpisujete referendum o tem, ali bi raje minimalno plačo v višini tri tisoč tristo evrov ali kakšnega priseljenca več.

Ampak, če niste ravno Švica, ali, kaj jaz vem, Norveška, potem ste ena od približno dvestotih držav, ki so trenutno v precej nezavidljivem položaju, s precej nezavidljivo prihodnostjo. Ali brez nje.

Še Američanom, ki so, kot najbrž veste, znani umetniki vodenja zunanje politike na način, da je po vsem svetu nekaj narobe in gre njim posledično kot po maslu, se tokrat ni uspelo izmazati in so vsi iz sebe zaradi sto tisoč beguncev iz Srednje Amerike in dveh okužb z ebolo. Sam sem dobil celo občutek, da bi se, če bi k njim vdrli pregnani milijoni Sircev, Iračanov, Afganistancev in Palestincev, ki te dni neopazno iščejo zavetišče po Turčiji, Jordaniji ali Pakistanu, od strahu razbežali v Kanado. Ali poskakali v morje.

Vse to pa ustvarja dokaj nelagoden vtis, da je tudi za njih trenutni kaos postal neobvladljiv. Če se namreč v dani situaciji ne zmore znajti niti Bela hiša in John Kerry leta kot muha brez glave gor in dol po svetu in v naglici uporablja nezaščiteno telefonsko zvezo, potem je bolj ko ne jasno, da je nekaj hudo narobe. Saj veste, ko se še na Američane ne moreš zanesti, da bodo udarili po mizi, ali po kakšni ubogi arabski državi, in naredili red, si najbrž res prepuščen na milost in nemilost nadaljnjemu razpletu dogodkov.

Tega pa, bojim se, ne znajo predvideti ne Angela Merkel, ne Vladimir Putin, ne Benjamin Netanjahu, ne Xi Jaoping, ne Milan Kučan. Praktično ga ni več človeka, ki bi si upal karkoli napovedati. Najbrž se boste strinjali z mano, da so svetovni voditelji te dni še najbolj podobni angleškim meteorologom, ki iz dneva v dan ponavljajo, da bo jutri v Londonu verjetno spet deževalo. Morda zjutraj, morda tudi čez dan, morda le v posameznih delih mesta, kdo bi vedel.

Ja, svet je postal natanko tako nepredvidljiv kot angleško vreme in časopisni uredniki po vsem svetu vse pogosteje pregledujejo že postavljene jutrišnje izdaje časopisov in iščejo kotiček, kamor bi lahko vtaknili novičko, da je v neki kitajski provinci v spopadu z vladnimi silami umrlo par sto teroristov. Teroristov z navednicami, seveda, za vsak slučaj, saj že jutri lahko pridejo na oblast in začno trgovati z našo državo.

»Nesreča v afriškem rudniku? Koliko mrtvih? Samo sedemdeset? Ne, hvala, ni več prostora, zanimivosti smo zapolnili z bankrotom Argentine, šport z indijskimi sužnji v Katarju, kulturo z uničenjem iraške kulturne dediščine, lokalne novice pa z Ukrajino.«

Tako je to, dragi Alenka, Milan in Lojze. Če niste vedeli, zdaj veste. Ves svet gre pospešeno k hudiču in mu dokaj razumljivo dol visi, da imamo mi zapornika v parlamentu. Ali poslanca v zaporu, kakorkoli želite to interpretirati. Nekaj mi zato govori, da zaman pričakujete, da se bo kdorkoli tam zunaj resno zgrozil nad tem dejstvom. Iz takšnih ali drugačnih razlogov.

Pravzaprav se sprašujem, kaj ste mislili, če sploh kaj, ko ste pisali svoja pisemca bralcev papežu Frančišku, Jean-Claudu Junckerju in kdo ve komu vse še in jih opozarjali na skrb vzbujajoče stanje v naši deželici.

Ste morda pričakovali, da se bodo nad tem, kaj se dogaja v osrčju demokratične Evrope, zgražali deportirani afriški begunci, ki iz Španije plujejo nazaj v neprijazni objem maroških policistov? Ali da bo o nas spregovoril vsemogočni pravičniški Bruselj, medtem ko tako pomenljivo molči o Palestini?

Ob trenutnih razmerah po svetu bi bilo, dragi moji, ukvarjanje papeža in šefa evropske komisije s Slovenijo bolj nesmiselno, kot če bi ta dva veljaka zaprta v svojih razkošnih rezidencah po cele dneve zlagala lego kocke. In če bi nekoga v tujini te dni, ob popolnem razdejanju Bližnjega vzhoda, resno skrbelo za stanje in prihodnost slovenske demokracije, bi bil to le dokaz njegove neuravnovešenosti in nič drugega.

Zato, draga Alenka, draga Milan in Lojze, če že morate nekomu pisati pisemca, jih pišite Dedku Mrazu, Ban Ki Moonu ali Borutu Pahorju, resne ljudi pa pustite, prosim, pri miru, da se lahko vsaj nemoteni pretvarjajo, da rešujejo svet oziroma tisto, kar je od njega še ostalo. Pojdite v svojo sobo in se igrajte. Odrasli ljudje se morajo pogovoriti o resnih rečeh.