Slow motion?
Med motnjami v prometu, ki zaslužijo posebno obravnavo, sem ter tja pride na vrsto tudi (pre)počasna vožnja. Tudi Dnevnik ji je posvetil celo stran (Andraž Zupančič, 19. julija 2014). Svoja mnenja so prispevali nekateri prometni strokovnjaki. Zanimiva je polarizacija njihovih stališč. Če imamo pred očmi sogovornike, ki prihajajo iz sveta avtomobilizma in je to morda celo njihov poklic (inž. Niko Mihelič, inštruktorji iz avtošol), je treba ugotoviti naslednje. Zaradi obilice izkušenj, ki si jih drugi vozniki le stežka naberemo, in specifičnih znanj, ki jih mi ostali nimamo, je njihovo obvladovanje različnih prometnih situacij učinkovito, varno, zelo verjetno tudi dinamično, gotovo pa ne prestrašeno in umikajoče brez razloga.
Marko Polič, profesor psihologije, se – v nasprotju z omenjenimi – ne ukvarja toliko z vožnjo kot z vozniki. V nasprotju z drugimi opozarja, da dinamična vožnja pomeni višjo hitrost in s tem povečano nevarnost.
Zdi se, da so mnogi še vedno zaverovani v staro trditev, s katero so se od nekdaj radi ponašali »dinamični« vozniki: vozim hitro, a varno. Ta trditev je mogoča samo v izrednih in strogo nadzorovanih pogojih. Če redarji izpraznijo cesto in ni mogoče, da bi se na njej med hitro vožnjo znašel še kdorkoli drug, voznik ali pešec. Če gre za dirkališče, kjer je posebej poskrbljeno za vrsto varnostnih sistemov. Če gre za površino, kakršno naredijo zaledenela jezera ali ravni deli puščave. Vse drugo je izredno tvegano kljub sposobnostim hitrih voznikov. Promet namreč ni enosmerna komunikacija, je srečevanje in druženje z mnogimi udeleženci, ki imajo podobne namene – razmeroma hitro priti nekam drugam. Je tudi srečevanje z udeleženci, ki se nehote ali pomotoma znajdejo v prometu. Ni Schumacherja ne Hamiltona, ki bi lahko ustavil vozilo pri zgolj 50 km/h, če mu pred kolesa nenadoma skoči pešec. Ko bi vozila 30 km/h, bi pešca najbrž rešila. Seveda ne zagovarjam zakonodaje, ki bi upočasnila promet – čeprav bi taka hitrost rešila najbrž 95 odstotkov vseh v prometu izgubljenih življenj. Naš čas v tretjem tisočletju teče drugače. Ob prej omenjeni hitrosti, ki je bolj počasnost kot hitrost, bi se ustavil. Morda bi sicer marsikaj pridobili, priložnost za razmislek o marsičem, kar zdaj zbeži mimo nas, a »slow motion« je le drobec romantične nostalgije Balaševićeve pesmi (ure in minute ne poznajo »slow motion« tehnike, čeprav bi bilo dobro tako živeti).
Tako se pokaže, da je promet neizogibno sodelovanje, kjer dovolj pogosto rešujemo napake in spreglede drugega, drugi ali tretji pa nam to, če je nekaj sreče, tudi povrne. Kolikor bolj je komunikacija dinamična, toliko manj je verjetno, da si lahko pomagamo. Redke izjeme, ko voznika samo hitrost reši pred nesrečo, so podobne razmeram, v katerih nekdo ostane živ samo zato, ker ni uporabil varnostnega pasu. Se zgodi, a morda enkrat na deset tisoč primerov ali še redkeje. Take izjeme le potrjujejo pravilo.
Na pločniku, na cesti ne?
Kaj torej storiti z vozniki, ki večinoma zaradi starosti niso sposobni take dinamične vožnje? Že pred časom se je porodila ideja, da je treba tudi prepočasno vožnjo kaznovati. Policija se drži pravil in to tudi počne. Zmernejši prometni strokovnjaki poskušajo razumeti procese staranja in takim voznikom priskočiti na pomoč. Usposabljajo jih za varnejšo vožnjo, seznanjajo jih z novostmi (krožišča) in opozarjajo na pomanjkljivosti, ki jih je mogoče zaznati v njihovi vožnji. Gre torej za socialni, vključevalni model, ki je neprimerno prijaznejši od kaznovalno izključevalnega.
Zdaj pa se za hip preselimo na pločnik. Ozek pločnik, kakršen postane skoraj vsak, ko ob določeni uri ljudje zapuščajo delovna mesta. Dve manjši rečici se pomikata po njem, vsaka v nasprotno smer, podobno kot na cesti, a praktično nenevarno. Vmes je vsake toliko časa kakšen starejši občan, ki hodi s palico, oni z berglo, kakšen se pomika na vozičku. Ne manjka mamica z vozičkom in otrokom, ki drobi ob njej in se muči, ker vsak odrasli, brez izjeme, tudi mamica, dela zanj veliko predolge in predvsem prehitre korake. Se nam zdi obupno, če je treba dvajset metrov prehoditi za invalidom v povsem drugačnem tempu, kot bi si ga privoščili brez te ovire na pločniku? Če se nam, je z nami nekaj močno narobe. In nič manj narobe ni, če postanemo nestrpni tudi na cesti kot vozniki v podobni situaciji. Večina sogovornikov, strokovnjakov za promet, navajenih dinamične vožnje, poudarja kot neizogibnost nestrpno obnašanje, ki ga pri drugih voznikih povzroči tisti, ki vozi počasi.
Pa poglejmo malo v drobovje takih situacij. Policisti so v letu 2013 ugotovili 83.569 primerov prehitre vožnje in 161 primerov prepočasne. Spremenimo to v drugačno statistiko. Slabi dve tisočinki kršitev gresta na račun počasnosti. Vse ostalo smo dirkači. Zaradi dveh tisočink smo takoj pripravljeni – v vsakdanjem pogovoru in v zakonodaji – odpreti novo poglavje. Hitri vozniki so seveda nevarnost – a prav tako tudi počasni! Tudi z njimi je treba obračunati! Kot da bi v teh počasnih iskali in našli opravičilo in odpustek za vse, kar hitri zagrešijo.
Ali obstaja kakšno opravičilo za našo nestrpnost, ko naletimo na počasnejšega? Smo nestrpni, ko zapade prvi sneg in tako rekoč brez izjeme vsi vozimo vso pot s polovično hitrostjo, s kakršno sicer vozi ob normalnih razmerah »počasni« voznik? Smo nestrpni, ker se nenadoma vozimo pol ure ali tudi eno uro dlje kot po navadi? Ali izgubimo živce v teh dneh, ko se na hitrih cestah nenadoma pojavijo zapore zaradi del in hitrost za nekaj časa pade na 5 do 10 km/h? Smo nestrpni vsako jutro, ko so vpadnice kot zamašene žile pred infarktom? Smo nestrpni ves delovni dan, ker vemo, da bo podobno ob 17. uri, ko gremo domov?
Pravzaprav niti ne, ker vse to jemljemo kot nekaj samoumevnega. Zakaj voznika, ki je starejši in ki se trudi, da bi varno vozil, ne moremo sprejeti kot nečesa samoumevnega? Zakaj ga s svojo nestrpnostjo silimo v zanj in za nas nevarno vožnjo? Zakaj ga ne pustimo, da bi s 70 km/h varno prišel domov, čeprav je najvišja dovoljena hitrost 100 km/h? Ga bomo pač prehiteli, ko bo priložnost, če ne zdržimo malo počasnejšega tempa.
Pa poglejmo, kaj na primer izgubimo, če polnih 5 kilometrov vozimo za nekom, ki pelje počasnih 60 km/h, mi pa bi lahko peljali dovoljenih 90 km/h. Odgovor je – 75 sekund. A teh nekaj sekund, komaj dobra minuta našega življenja, je polna nestrpnosti. In to upravičene nestrpnosti, po prepričanju mnogih strokovnjakov, zaradi česar je treba izločevati in kaznovati. Pa podaljšajmo tako vožnjo na deset kilometrov, kar je že kar dolga pot. Traja celi dve minuti in pol zamujenih priložnosti, denarnih, poslovnih, ljubezenskih, adrenalinskih.
Ob nespornem podatku, da je v siceršnjem prometu le za dve tisočinki takih primerov, v resnici še dosti manj, če imamo pred očmi vse prekrške poleg prehitre vožnje, se postavi naslednje vprašanje. Ali zmoremo na tisoč prevoženih kilometrov zdržati slaba dva kilometra nekoliko počasnejše vožnje zaradi nekoga, ki nas, dinamičnih voznikov, osvajalcev asfalta in žensk, ki ljubijo hitro, a varno vožnjo, ne dohaja več? Ali se zmore nestrpnost umakniti drugim občutkom, s katerimi smo pripravljeni pomagati nekomu, da varneje zaključi svojo pot, in prav iste pogoje v resnici ustvariti tudi sebi?
Druga možnost je, da ostaja nestrpnost legitimno čustvo, ki mu veljavo daje tudi del prometne stroke. Potem bomo nadaljevali z izločevanjem in s kaznovanjem, zraven pa še gojili (varljivo) samopodobo dinamičnega in varnega voznika, ob tem pa ohranjali ne ravno zavidljive razmere na slovenskih cestah.
