prejšnji teden je bil v Objektivu objavljen vaš zapis, reakcija na mojo kolumno Kdo se boji Zdenke Badovinac izpred dveh tednov. Za začetek naj poudarim, da kolumna in vaš odgovor nista bila objavljena na strani Kronika, kjer so praviloma zapisane začetnice imen storilcev nečednih dejanj, tako da ne bom sledila vaši maniri. Poznava se, vem, kdo ste in kaj delate. Zame niste AB, ampak gospod Aleksander Bassin. Kolumna je, kot dobro veste, osebno mnenje. Teme Moderne galerije, Muzeja sodobnih umetnosti in iztekajočega se mandata Zdenke Badovinac se nisem lotila z vsebinskega, vizualnega področja, temveč z medijskega stališča. Dvajset let dela v medijih, od Radia Šudent do nacionalne televizije, od novinarskih poročanj, kritik do kolumn, vključno s piarovskim delom, mi na tem področju dajejo občutek domačnosti in kompetentnosti. Mogoče vam moje reference niso všeč, dejstvo je, da jih imam. Toda ne gre ne zame ne za vas. Gre za nekaj čisto drugega. Za medijsko pokrajino, uredniške politike, torej politike odločanja, o kom, čem je vredno pisati, kako in koliko. Se pa strinjam z vašim zapisom v delu, kjer razmišljate, da bi (morda ne samo na področju kulture) vodilne kadre iskali tudi z mednarodnimi razpisi. Samo medklic: potem bi bile v »najini« temi tudi mednarodne »ankete« dobrodošle, kajneda? Retorični vrinek, da ne boste v tem prepoznali teme za nadaljnje dopisovanje. Predlagam, da vsak opravlja svoje delo, se dobiva na kavi, si poveva, kako se ne strinjava drug z drugim, in po potrebi to ponoviva. Domov se vrnem po vnebovzetju, v uredništvu imajo moje kontaktne podatke.
Prisrčen poletni pozdrav,
JEDRT JEŽ FURLAN
