Razlogi za počasno napredovanje preiskave so različni. Zamudo je denimo povzročilo objektivno dejstvo, da je bil oviran dostop preiskovalcev na prizorišče katastrofe. Varnostni svet ZN je na območju v premeru 40 kilometrov ukazal premirje, a to ni ustavilo spopadov med ukrajinsko vojsko in uporniki. Zahodni mainstream mediji, ki v poročilih navadno citirajo le eno stran v konfliktu, kar so v tem primeru ukrajinske oblasti, so za onemogočanje prihoda preiskovalcev vseskozi krivili upornike. Dejstvo, da je letalo strmoglavilo globoko na njihovem ozemlju, govori drugo zgodbo. Kdor je natančno spremljal stanje na bojišču državljanske vojne na vzhodu Ukrajine, je lahko opazil, da prej na tem območju ni bilo položajev ukrajinskih sil. Od kod so se torej vzele neposredno po padcu potniškega letala? Čemu so se infiltrirale in poskušale zavzeti prizorišče strmoglavljenja MH17, zaradi česar so preiskovalci lahko začeli z delom šele, ko je upornikom uspelo nevtralizirati ukrajinsko ofenzivo?

Zrak-zrak in ne zemlja-zrak

V zvezi z drugo vrsto ključnih forenzičnih dokazov, črnimi skrinjicami, smo v večini zahodnih medijev zasledili podobno mnenje o negativni vlogi upornikov kot v primeru spopadov za prizorišče letalske katastrofe. Toda po besedah pristojnih malezijskih organov so bile črne skrinjice, ki so jih predali uporniki, neoporečne. Iz starejših primerov letalskih nesreč vemo, da so podatki, ki jih vsebujejo najdene črne skrinjice, navadno objavljeni v nekaj dneh po katastrofi. Zakaj torej pristojne službe še niso uradno objavile tokratnih izsledkov?

Predvsem zvočni zapis iz pilotske kabine, kar je vsebina ene izmed črnih skrinjic, bi lahko priskrbel nedvoumen odgovor, kako je bilo potniško letalo sestreljeno. Doslej je bil glavni osumljenec protiletalski raketni sistem tipa buk, s katerim naj bi upravljali slabo izurjeni uporniki, za najverjetnejšo lokacijo tega orožja pa so obveljala polja jugovzhodno od kraja Snižno – tam so novinarji londonskega Telegrapha opazili potlačeno zemljo in kolesnice, isti kraj si je za izhodišče vzela tudi skica delovanja domnevnega uporniškega buka, ki jo je objavil State Department. Toda natančnejša analiza, ki upošteva pot in hitrost MH17 in morebitno uporabo rakete tipa buk, pokaže, da domnevni uporniški buk na lokaciji Snižno ne bi mogel sestreliti potniškega letala, saj je bilo to zunaj njegovega operacijskega območja (tako rakete buk, ki ima največji domet 35 kilometrov, kot njegovega radarja TELAR, ki pokriva prostor v premeru 42 kilometrov). Nasploh naj bi imeli uporniki, ki sicer nadzirajo majhen kos ozemlja, premalo časa – tudi če bi bili vrhunsko izurjeni – da bi z orožjem, kot je buk, sestrelili letalo. MH17 pa bi lahko sestrelil eden izmed ukrajinskih bukov, ki so bili nameščeni v bližini in katerih satelitske posnetke je objavila Rusija. Ena izmed treh takšnih baterij, južno od kraja Šahtarsk, naj bi imela celo idealne pogoje za sestrelitev.

Toda prepričljivost dokazovanja, da je bilo malezijsko letalo sestreljeno z raketo tipa buk, spodjedajo navedbe očividcev strmoglavljenja. Nihče med njimi namreč ni opazil nepogrešljivega stebra črnega dima ali slišal glasnega hrumenja, ki sta v polmeru 20 kilometrov opazna in nujna spremljevalca sprožitve rakete tipa buk. Posamezniki iz kraja Snižno, kjer naj bi deloval uporniški buk, ki so neposredno po dogodku spregovorili za rusko podružnico BBC, so povedali zgolj to, da so v zraku videli vojaško letalo in slišali eksplozije. Dejstvo, da je bilo to poročilo kasneje umaknjeno iz BBC-jevega arhiva, vzbuja sum, da so očividci navedli preveč neugodnih dejstev za prevladujočo kampanjo zahodnih medijev, ki za napad krivijo upornike.

Če bi MH17 sestrelila raketa tipa buk, bi bilo letalo v hipu uničeno, zato bi posnetek zvoka iz pilotske kabine, ki ga vsebuje ena izmed črnih skrinjic, pričal le o nenadni izgubi tlaka v kabini in ne bi bil zelo dramatičen. Povsem drugače pa bi bilo, če je bilo letalo napadeno iz zraka.

Novo teorijo o sestrelitvi iz zraka je postavil Peter Hasienko, upokojeni pilot nemške Lufthanse (ki je po očetu ruskega ali ukrajinskega rodu), podkrepil pa jo je Berndt Biedermann, upokojeni polkovnik nemške vojske z ekspertizo iz ruske protizračne obrambe. Hasienko je na fotografijah določenih delov razbitin, zlasti na posnetkih kosov pilotske kabine, najbolj trdnega, s titanom ojačanega dela potniškega letala, opazil goste sledove izstrelkov, ki ustrezajo oborožitvi ukrajinskega (sovjetskega) vojaškega letala SU-25. Eno izmed neodgovorjenih vprašanj, ki jih je ukrajinski strani zastavila Rusija, se namreč nanaša prav na delovanje »takšnega ali podobnega tipa ukrajinskega bojnega letala« (ker bi SU-25 težko dosegel višino potniškega letala, bi lahko šlo za SU-27 ali MIG-29), ki ga je na razdalji 3 do 5 kilometrov tik pred strmoglavljenjem MH17 zaznal ruski civilni radar.

Streli, ki so, glede na rekonstrukcijo, letalo naluknjali natanko v višini pilotovega sedeža – šlo naj bi za dvocevni top kalibra 30 milimetrov – naj bi poleg takojšnje smrti pilotov povzročili nenadno izgubo tlaka v pilotski kabini, kar naj bi bil vzrok za to, da se je letalo takoj razletelo oziroma razpadlo. Ker so sledovi izstrelkov na pilotski kabini taki, da kažejo na njihov vstop in izstop, naj bi bilo nemogoče, da bi jih povzročili šrapneli rakete tipa buk, ki eksplodira v oddaljenosti okoli dvajset metrov nad tarčo. Haisenko je na podlagi sledov na prestreljeni pilotski kabini prepričan, da so na letalo streljali iz dveh smeri, česar raketa buk ne zmore. Polkovnik Biedermann pa trdi, da bi delci rakete tipa buk ob stiku z letalom zaradi enormne kinetične energije in nastalega trenja povzročili takojšnje vnetje in eksplozijo letala, medtem ko je iz posnetkov razbitin očitno, da jih je ogenj zajel šele, ko so ostanki letala pristali na tleh in prišli v stik z razlitim gorivom.

Zaključka obeh Nemcev se ujemata s pričevanjem vodje misije OVSE. Kanadčan ukrajinskega rodu Michael Bociurkiw, ki je prvi izmed mednarodnih opazovalcev prišel na prizorišče katastrofe, in to še preden se je polegel ogenj, je povedal, da je na nekaj delih razbitin zaznal unikaten vzorec, na gosto posejane luknje, ki so bile videti, kot da bi bilo letalo tarča izredno močnega strojničnega ognja. Bociurkiw je še povedal, da – kot nestrokovnjak! – na prizorišču ni opazil morebitnih ostankov ali sledov rakete.

Padec teorije o uporabi sistema raket zemlja-zrak tipa buk, ki naj bi ga upornikom priskrbela Rusija, bi odgovornost nedvomno preložil na stran ukrajinske vojske.

Za interes ZDA neugodna »gora dokazov«?

Kar se zdi nenavadno, je dejstvo, da ZDA kljub bojda najbolj zmogljivemu vohunskemu aparatu na planetu doslej še niso predstavile nobenega materialnega dokaza o obstoju sistema buk, ki bi bil pod nadzorom upornikov. Analitiki ameriško skico na podlagi Googlovega satelita, ki prikazuje domnevno delovanje uporniškega buka pri kraju Snižno, označujejo za amatersko slikarijo in žalitev inteligence. Oteževalna okoliščina za ZDA je tudi dejstvo, da so prav na dan strmoglavljenja MH17 v Črnem morju, kot vsako leto, potekale redne skupne vaje zveze Nato in ukrajinske vojske »Sea Breeze«, pri katerih navadno sodelujejo tudi ameriška vohunska letala tipa AWACS. Skupina upokojenih ameriških obveščevalcev je po grmenju, ki smo ga slišali iz ust ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja, da obstaja »gora dokazov« za neposredno rusko odgovornost za sestrelitev potniškega letala, na predsednika Obamo naslovila pismo, v katerem svari pred novo ameriško blamažo. ZDA so se namreč podobno zaletele z obtožbami, da je za kemični napad v Siriji odgovoren Asadov režim, kar je skoraj postalo izgovor za ameriško vojaško posredovanje, ki bi se lahko izteklo v odprto vojno z Rusijo, a odgovornosti Asadovih oblasti niso zmogle dokazati.

Obveščevalci, med njimi tudi veterani ameriškega vohunjenja v času hladne vojne, rotijo ameriškega predsednika, naj ZDA nemudoma objavijo vse razpoložljive podatke, ki so kakorkoli povezani s strmoglavljenjem MH17. Obstaja namreč močan sum, da Američani »gore dokazov« ne objavijo, ker med njimi ni takih, ki bi jim lahko koristili. Mar ZDA zaradi interesa politične in gospodarske izolacije Rusije ščitijo kijevske oblasti, ki bi bile enako kot uporniki sposobne pomotoma sestreliti potniško letalo? Uradni Kijev še vedno močno bremeni dejstvo, da so zasegli posnetke komunikacije med kontrolo poletov in posadko leta št. MH17, potem ko je bilo letalo preusmerjeno nad območje, kjer divja vojna. V primeru izginulega malezijskega boeinga so bili ti podatki objavljeni v 72 urah.

Sodeč po zgodovinskih izkušnjah ameriških napadov pod lažno zastavo pa bi bila za začetek tako imenovane nove hladne vojne, ki bi spet poskrbela za eldorado ameriškega vojaškoindustrijskega kompleksa, lahko kriva tudi načrtna sestrelitev potniškega letala. Pred časom so bili namreč deklasificirani tajni ameriški dokumenti z imenom »Operation Northwoods« iz leta 1962, ki so priporočali isti recept sestrelitve, za katero bi s pomočjo ponarejenih dokazov in podobne medijske histerije, kot se odvija dandanes, obtožili Kubo in tako upravičili vojaško posredovanje ZDA. Ameriški predsednik John F. Kennedy je takrat zavrnil načrt, ki mu ga je ponudila Cia. Bi Obama danes zmogel storiti enako? Sicer pa tudi Rusija ne naredi prav veliko, da bi pojasnila vzrok katastrofe MH17. Doslej je na plano privlekla le toliko dokazov, da se je ubranila neposrednih obtožb ZDA.

Kaj se je v resnici zgodilo, verjetno natančno vesta tako Moskva kot Washington. Usodo skoraj 300 potnikov in članov posadke le izkoriščata za politično kupčkanje v zakulisju. Zakaj se je polet z oznako MH17 dejansko predčasno končal nad vojnim območjem na vzhodu Ukrajine, pa najbrž ne bomo izvedeli nikoli.