Pred nami je nastajalo novo stanovanje, ves dan smo fizično delali in šli utrujeni spat. Menjavali smo se s prijatelji in družinskimi člani iz sosednjih držav. Prišli so na delovni dopust. Če bi moja prijateljica najela profije s certifikati za vsa dela... ne, ne bi mogla. Majhno penzijo ima. Mi, njeni tako in drugače, pa itak nimamo za na morje, uporabni smo in tako smo združili manke in prednosti. Delovno smo dopustovali doma. Polna navdušenja sem odkrivala eno naših obalnih mest, ki sem ga doslej videla zgolj s ceste, ko sem se mimo peljala na »pravo« morje. Končno sem se sprostila, pozabila na krče kombiniranja položnic, plačil, premalo denarja in dela in nekaj teh misli boste sedaj deležni.

Prekerka, delavka v kulturi, poleti torej utrjujem slogan domače. Ne velja samo za klobase, njegov pomen dojemam globlje. Dopustovanje doma lahko najprej pomeni najbolj banalno razlago, dobesedno doma, lahko pa jo za par evrov razširim tudi na domačo pokrajino. Ali na proste prijateljske (gratis) kapacitete blizu doma. Če prvi slogan združim z obratom drugega znanega slogana, bi moje poletno geslo lahko strnila v: Slovenia stej home land, ve hav frends, tajm and imađinejšen, ve dont nid moni. Mimogrede: če naši zaveznici uspe samoprodor med evropske komisarje, predlagam, da ji s samoprispevkom omogočimo hitro poletno šolo angleščine.

Spomnila sem se fantastičnega občutka svobode ob koncu osnovne in srednje šole. To je bil čas, ko se je spoštovalo mantro osem ur dela, osem ur prostega časa, osem ur spanja. Tudi pravico do dela, počitka, regresa in božičnice, pravico do stanovanja. Čas, ko so bile temeljne človekove pravice tako samoumevne, da se o njih ni kaj dosti govorilo. Kar je moja perspektiva, da se ne bodo usuli vsi tisti, ki mislijo drugače. Zame je bil to čas švercanja kave, kavbojk, škornjev in čigumijev čez železno mejo. Čas tresoče podpisanih čekov, ki niso imeli kritja in predvsem niso našli poti do bank. Čas zimskih in poletnih počitnic. Za vse razrede, ne samo šole, ampak družbe, so bile počitnice zagotovljene. Vikendi so rasli kot gobe po dežju, krediti za gradnjo so kopneli z inflacijo. Graditi so pomagali sosedje, družina, prijatelji. Med nami so bili bolj ali manj revni ali pa sploh ne, vsi smo delili isto prijetno dilemo – kam na morje. Ko sem bila v srednji šoli, sem si počitnice zaslužila tako, da sem najprej čistila, potem kelnarila, pazila otroke, z večjimi sem delala na tem, da se izognejo popravcem.

Delala sem na študentsko napotnico, na obali ilegalno. Spomnim se, da smo kakšno dopoldne v dubrovniški restavraciji, kjer smo bile kelnarice in čistilke, preživele v kleti. »Ajde, Mojce, u podrum, inšpektar došao na ribu!« V hostlu so vedeli, da se švercamo čez okno po službi, nismo zaslužile dovolj, da bi plačale posteljo. No, občasno že. Malo smo bile prijazne do njih, jih povabile na pijačo ali žur, pa je bilo ok. Družile smo se s tujimi popotniki, ki so živeli od socialne podpore. Očitno je bila tako normalna, da so si potovanja lahko privoščili. Potem smo štopali, spali na tleh, se udobno peljali s trajektom do konca, čeprav smo plačali samo za eno postajo. Tisti drobiž smo brez travm in problemov vlekli čez vse počitnice. Brezskrbno je bilo. Zelo pogrešam ta občutek. Danes me vse več stane, manj se lahko premikam po svetu. Za nas male ribe ni več takih in drugačnih neškodljivih švercanj. Tu in tam kaj postorim »prijateljsko«, vendar me prehitevajo mlajši. Prestara za kelnarco na ladji ali na kopnem. Štopala bi prav gotovo dlje kot takrat, ko sem bila pol mlajša.

Vse več nas je poleti doma. Odri so prazni, plesalci lahko vadijo. Datumi oddaj kilogramov papirja na razpise so tudi poleti. Spremembe se torej dogajajo. Ne bližamo se po plačilu in pravicah zaposlenim, oni se bližajo nam, prekercem. Kar je v primerjavi s sodržavljani, ki umirajo zaradi bolezni, ki jih pri nas (še) ni ali so ozdravljive, ali pa tistimi, ki se skrivajo pred bombami, prav gotovo veliko bolje. Ne, ne gre nam slabo. Lačni nismo, solidarni smo, delamo lahko marsikaj in vmes opravimo še občasno delo, od katerega smo včasih živeli dobro. Samo, da smo živi in zdravi. In da imamo prijatelje.