Rok Arhar je imel srečo. Čudno, tragično »srečo«. Ni bil ubit. Le prsti na levi nogi so mu pomrznili. Tako zelo, da se ni mogel več bojevati. V bolnišnici v Lienzu mu jih je nemški kirurg odrezal. Rešil mu je nogo in življenje. 25. maja 1915 je Arhar v miru sanatorija dokončal svoj pretresljivi vojni dnevnik.
Avgusta 1915 se je Rok Arhar vrnil v Ljubljano kot 25-odstotni invalid in se takoj zaposlil. Kmalu po prihodu s fronte se je poročil; imel je dve hčerki. Bil je podjeten in trgovsko spreten. Poleti 1929 je v Št. Vidu odprl trgovino z mizarskimi potrebščinami in jo uspešno vodil vse do leta 1948, ko mu je povojna oblast vzela trgovino in hišo ob njej. To, da je osvobodilni boj podpiral »v denarju in materialu«, kot je leta 1951 zapisal v prošnji za službo, mu ni pomagalo. Ko so pri njem med hišno preiskavo odkrili nekaj utajenih deviz in materiala, je moral leta 1949 za dve leti v zapor. Odslužil ga je v celoti in si nakopal jetiko.
Edina še živeča Arharjeva hčerka Marija Oven, ki živi v Šmartnem pri Litiji, se ne spominja, da bi oče, ki sicer resda ni bil najbolj zgovoren tip človeka, doma kdaj govoril o doživetjih iz prve svetovne vojne. »Mislim, da nas s tem ni hotel obremenjevati. Tudi sicer se tedaj ni prav veliko govorilo o tem. Oče ni bil človek, ki bi se pritoževal nad krivicami. Znal je potrpeti in razumeti. A to, da je ostal brez vsega, kar si je priboril z delom in odpovedovanji po prvi vojni – to ga je bolelo. Morda bolj kot posledice zmrzovanja v strelskih jarkih Galicije,« o usodi svojega pokojnega očeta razmišlja gospa Oven. A vdal se ni nikoli. Ker so mu dodelili zelo nizko pokojnino, saj mu niso priznali dela v odvzeti trgovini, je skoraj do smrti izdeloval posebne ščitnike za vrata, ki si jih je tudi sam izmislil.
Rok Arhar je umrl v Ljubljani, star 87 let.
Sedeminpetdeset strani zvezka s črnimi platnicami, gosto popisanih z lično, enakomerno pisavo brez enega samega popravka, je srhljiv dokument časa. Arhar je med okrevanjem v Lienzu po spominu, morda celo zapiskih, popisal življenje preprostega vojaka iz prve svetovne vojne: odhod na fronto, cijazenje v prenapolnjenih vagonih, lakoto, strahotni mraz, prvo srečanje s smrtjo v strelskem jarku... Svoja doživetja opisuje z nekakšno trpno distanco, ne vpije in ne protestira. Arharjevo skoraj sto let staro pričevanje je dragoceno tudi ali zlasti zato, ker lahko odmaknjeni čas doživljamo skozi njegove oči, misli in čustva.
V tej in prihodnjih izdajah Objektiva iz Arharjevega dnevnika z dovoljenjem svojcev ekskluzivno objavljamo nekaj izbranih poglavij.
30. 12. (1914)
Vlak je zavozil na kolodvor in pogledal sem na ime »Bartfa« (nemško Bartfeld – slovensko Bardijevo; danajšnji Bardejov na Slovaškem*), takoj sem vedel, da smo na cilju in da moramo tu izstopiti. Priganjali nas sicer niso iz vozov, kajti poprej je bilo treba izložiti tren, tako so eni ostali v vozovih, a jaz sem si šel ogledati kolodvor. V mesto bi šel sicer rad, toda zaenkrat še nismo smeli zapustiti kolodvora, le to sem od daleč videl, da morajo imeti lepo cerkev, kajti ponosno se je dvigala stavba iznad drugih poslopij. Ko pridem na kolodvor, je čakalo na stotine družin, seveda le premožnejših, ki so odhajali kot begunci. Ko si tako ogledujem te žide v črnih suknjah in z dolgimi bradami, zavpije sprevodnik po madjarski »Beszalni«, to je po naše vstopiti. Tedaj se je začel pravcati semenj, vsak je hotel biti prvi v vozu. Ovirali so jih punkeljni, ki ga je imel vsak s seboj, in kaj sem si hotel pomagati, če sem jo dobil po glavi zdaj od ene strani, zdaj od druge, le s težko mujo sem se preril na prosto. Prijatelj, ki se je že ozdravil, me je ozmirjal, kaj da se drenjam tam in da sem si gotovo nalezel neljube mi živalce. Res me je nato začelo srbeti, če sem jih imel ali ne, ne vem. Nato sva šla v voz in si oprtala svoje stvari in šla pred kolodvor, kjer smo se uvrstili in so nas še enkrat klicali po imenu, kar par radi enega je bilo vse v redu. Eden se ga je med potjo nalezel in je obtičal na nekem kolodvoru. Priliko so imeli se nalivati, kajti denarja je imel vsak in na vsakem kolodvoru je ponujal jud svojo špiritovo vodko. Nato se je glasilo povelje »marš« in odkorakali smo okrog 9. ure proti mestu.
Prvo, kar je napravilo slab vtis name, je bilo blato, kje tako redko, da je kar teklo po cesti, in kje tako gosto, da sem komaj potegnil nogo iz njega. Mesto je sicer zapuščeno in videti je bilo, da je šlo že mnogo vojaštva in voz tu skozi. Tudi Rus je tukaj že gospodaril, a k sreči mesta ni poškodoval, tudi kolodvor je še dobro ohranjen, ki je za nas sedaj velike važnosti. Po triurnem maršu smo prispeli v precej velik trg »Zboro« (Zborov na Slovaškem). Tu je bilo precej vojaštva in tudi rusko gospodarjenje se je poznalo, hiše ter mostovi večji del porušeno, a sedaj za silo že popravljeno. Zunaj trga na travniku desno ob cesti smo imeli eno uro počitka, ki se nam je še od vožnje trudnim prav prilegel. Nato smo ob 3. uri odkorakali naprej po blatni cesti. /.../ Postala je noč in treba si je bilo poiskati ležišče. Naš oddelek je dobil en pod, v katerem je bilo dosti sveže slame, pripravil sem si izvrstno ležišče in še slišati nisem hotel, ko so nas klicali k večerji. Ob 5. uri sem zaspal, kakor bi me ubil, kajti odkar sem šel iz Ljubljane, nisem skoraj nič spal, kako se spi v železniškem vozu, to ve vsak, kdor se je po noči vozil. Toda gorje, menda samo dve uri sem imel to veselje, o 7h pride »Tagscharg« (dežurni oficir) ter zavpije »alarm«. Ko so bili moji prijatelji že opravljeni, se šele zavem kaj da je in planem hitro pokonci. Prijatelj mi je pomagal me oblačiti, tako smo skupno odšli k stotniji. Kako dobro je, če ima človek dobrega prijatelja, posebno na tej poti. Njemu sem potožil vse, on tako meni in pomagala sva si eden drugemu. Hitro smo odšli iz vasi, in mislili smo, da se bomo zdaj zdaj udarili s sovražnikom. Po tričetrturni hoji v breg smo dospeli na malo višino, ki je bila pokrita s snegom. Tu smo srečali pri majhnih zakritih ognjih 47. regiment, ki je bil že zakopan v dekunge (kritje). Dalje smo se sešli z našimi vojaki 3 Kom. (nem. Kompanie, četa), ki je štirinajst dni prej odšla iz Ljubljane kakor mi. Noč je bila, kam sedaj, zavili smo v desni smrekov gozd, kjer se je glasilo povelje: pri majhnih ognjih bomo tukaj prenočili. Dolga mrzla je bila prva noč v Galiciji, no še na ogrskih tleh.
Od daleč slišalo se je zamolklo gromenje topov, ki se je razlegalo po dolini. Hodil sem celo noč sem in tja, da me ni zeblo, končno se je pričelo daniti in v jutro smo šli v dolino po kavo.
31. 12.
Prišedši nazaj smo tudi mi začeli z delom, kopali smo strelne jarke in spalne prostore. Eni so nosili iz vasi, drugi slamo, jaz in prijatelj sva šla pa v gozd in napravljala drva za zvečer. Proti večeru je bilo vse gotovo in to noč se je prav dobro spalo v teh prostorih, le kadilo se je. Zjutraj na novega leta sem se zbudil na slami ves moker, ponoči je namreč zapadel sneg, ker smo kurili, se je začel topiti in kapati na nas, no pa kaj mi je bilo to, samo da sem se enkrat pošteno naspal.
1. 1. (1915)
Danes nam je bilo odkazano, da moramo zvezati »Laufgraben« (povezovalni rov) z drugim gričem. Delali smo celi dan in nas tako kljub hudemu mrazu ni nič zeblo. Prišel je zopet večer, šli smo po črno kavo v dolino, oddaljeno kake ¼ ure, dosedaj nam ni še sicer nič manjkalo, vendar se je moj nahrbtnik začel prazniti, tako da so ostale le še potrebne stvari notri, kakor perilo, patroni in več takih reči. Pridemo nazaj in smo mislili iti k počitku, toda medtem je prišel neki drugi oddelek spat v naše prostore. Začeli smo jih »Marš ven« naganjati ter bi se kmalu do dobrega stepli, če nas ne bi komandant proč zapodil, rekoč, da so ti bolj potrebni počitka, ker so bili dlje časa na patrulji. Eni so še nadaljevali, rekoč, »ali smo mi za vas delali«, in kljub temu smo odšli na nasprotni grič. Tam so bili skopani samo jarki, nič pokriti in nikake slame blizu. Jaz in prijatelj sva šla v bližnji gozd, nalomila sva smrečje, da ga položiva na tla, kajti gotovo je bilo 20 cm vode na dnu. Smrečje je le toliko pomagalo, da se nisva usedla direktno v vodo. Ogrnila sva se. Burja je pihala, spomnil sem se kraške burje, nad nama je bila sicer celtna in kljub temu nama je neslo sneg v obraz. Lahko rečem, tako strašne noči še nisem imel do sedaj, burja cvilila, topovi zamolklo grmeli, midva pa tresla se od mraza. Tako mi je bila vsaka ura daljša nego navadno teden. Črez noč je voda prodrla skozi smrečje, tako da sva v jutro prav primrznila k tlom. To noč sem si zabeležil v dnevniku z debelimi črkami.
2. 1.
Že navsezgodaj nas je poveljnik našega oddelka skupaj sklical in nas tako rešil tega mučnega mraza, odkorakali smo v višine nad vasjo Lug. Tam smo se malo ustavili, kar naenkrat se sliši iz gozda par strelov, ker pa nismo bili svesti, kolika moč je sovražnika, smo jo kar »Läufschrit« (v tekaškem koraku) napleli v dolino v vas Lug, že v Galiciji. Ranjen k sreči ni bil nobeden.
Vas Lug je precejšno selo, razstreseno ob cesti, ki drži čez Karpate v Duklo. Hiše so ponajveč iz lesa, le sem pa tam je kakšna ometana z blatom. Tam smo se odpočili in prenočili na neki galupi, popolnoma razpostavljeni vetru. Ker smo pustili kuhinjo daleč za sabo, smo začeli kuhati sami konzerno kavo ter šele pozno šli k počitku.
/.../
5. 1.
/.../ Solnce se je uprlo v pobočje in sneg se je začel topiti, ozrl sem se v dolino, poleti in v mirnih časih mora biti prav lepo. Zamislil sem se na dom, zakaj se ne poblišči pod menoj lepa Vrhnika, zakaj se ne blestijo naši lepi beli domovji, med njimi naše lepe cerkve. Dolgo sem tako razmišljal ter me šele poveljnikov glas vzdrami, ki se glasi naprej. Hodili smo zdaj v breg, zdaj v dolino, ter tako hodili do desete ure v noč. Kako naporna je bila ta hoja ponoči na visok grič, to ve le tisti, ki je bil priča. Noč kar si morete misliti najbolj temna, le včasih se je posvetilo nad nami, ko je frčal šrapnel, kakor bi se zablisknilo. Držati smo se morali drug drugega, sicer bi se bili izgubili. Kočno smo dospeli srečno na vrh, a bil je že zaseden močno od drugih regimentov. Tu je bilo že črez kolena snega, tudi to noč smo prenočili v snegu na prostem, poleg tega nam je bilo pa še prepovedano kuriti. Tekali smo sem pa tam, da smo se s tem branili mraza, ter tako pričakali jutra.
6. 1.
Zjutraj smo odšli nazaj v Lug. /…/
7. 1.
Ugibali smo, kam jo bomo danes mahnili, izvedeli smo kmalu, da gremo k našim polku, ki se nahaja v osrednji Galiciji. In res smo jo udarili po cesti, ki drži na Duklo. Kmalu pa smo zavili na levo ter hodili do 12. ure, zato se nam je pol ure rasta (počitka) prav prileglo. Nato smo šli v Uscie-Rusky (Uscie Gorlickie na Poljskem), to je vas, v kateri smo mislili prenočiti, a bila je že vsa zasedena od vojakov, zato smo morali naprej v dve uri oddaljeno vas. Tu smo dobili dobro prenočišče in prav dobro bi se spalo, toda tu sem bil prvič napaden od uši. Do teh sem imel še manj usmiljenja kot do rusa. To ti je cela pošast v majhni obliki, ki se drži gesla v združenju je moč, in res sem zjutraj opazil, kako so vzajemne, kajti držale so se ena poleg druge.
8. 1.
Ob 7h smo bili zopet pripravljeni na odhod. Po zemljevidu, ki sem ga imel, sem opazil, da gremo v Ropo, in voda, ki nas ves čas spremlja, se itako imenuje Ropa. Pokrajina je tu lepa. Krasna soteska, po kateri se vije bistra Ropa, je res idilično. Spomnil sem se lepe Vrhnike, ko sem hodil včasih v Stari Mlin, prav tako se mi je zdelo tu in kljub težkemu bremenu sem prav zadovoljen hodil tod. Hodili smo do pol enajste ure, ko prispemo v Ropo. Tu je križišče cest, ki drži ena na Gorlice, druga v Grübow (Grybów na Poljskem). Vas je precej velika in celo ena graščina se nahaja tu. Po dveurnem rostu smo bili zopet na nogah in odšli po cesti proti Gorlicam. Umikati smo se morali brezkončnemu terenu. Po cesti je pa teklo blato kakor velika reka, gorje, če je prijezdil kak ulan, to je špricalo, da je bilo groza. /…/ Prišli smo v eno vas, kako se imenuje, ne vem, tudi na zemljevidu je nisem opazil. No, jaz naj jo imenujem blatno vas, kajti toliko blata še nisem videl na svetu, da ne bom pretiraval, do kolen smo gazili. Tukaj smo prvič občutili, kar se je potem žal večkrat ponavljalo – lakota. Dobili smo šupo za prenočišče, toda brez slame, tako da smo spali na golih tleh. Moral sem tu stati na nočni straži 2 ure. /.../
9. 1.
/…/ Na nekem vrtu, kjer so klali živino, smo si napravili več ognjev in smo si kuhali kavo ali pa mes. konserve. Stari znanci, ko so se zopet tu snidli, so se prijazno pomenkovali. Neki stari vojak me je vprašal, ako poznam njegovega sina, ki je tukaj sedaj z Vami prišel, povedal mi je ime, a prav žal ga jaz nisem poznal. Rekel sem, naj vpraša katerega drugega, morda ga kdo drugi pozna. Lepo je tako snidenje, in tudi jaz sem vsak dan mislil, kdaj se snidem z edinim bratom. Toda upanje mi je že pojenjavalo, kajti mesec dni že nisem slišal nič o njem. Take žalostne misli so me obdajale, ko sem hodil po vrtu sem in tja. Zelo poraščen vojak je stal nedaleč od zadaj ter nas opazoval. Mislil sem stopiti k njemu in ga vprašati, če je njemu kaj znano o njem. Predno sem prišel do njega, mi je rekel »o, Rok«, pogledal sem ga in po glasu spoznal, bil je – Jože, brat. Ne morem dosti opisati radost. On me je namreč opazoval in se nalašč tam nastavil, če bi ga spoznal, toda bil je tako poraščen, da ga ne bi poznal, če ne bi izpregovoril. Nato sva šla v njegovo ležišče in mi je tam opisal svoje doživljaje. Izvedel sem, da je sedaj pri sanitetskem oddelku, kjer mu je boljše in tudi ne tako nevarno. Rekel je, veliko sem že pretrpel, v najhujši zimi bi kmalu utonil, ko sem v temni noči zabredel v neko vodo, zmanjkalo mi je tal in tako sem klical na pomoč, ki pa je kmalu prišla. Veliko drugih neprijetnih slučajev sem doživel, a vendar sem še zdrav in vesel, jaz molim vsak dan k Mariji, naj me varuje, in tudi ti ne pozabi na Boga, posebno se priporočaj k Mariji. K srcu sem si vzel njegove besede in tudi jaz sem mu nato malo popisal in izrekel, da me nič ne veseli tako življenje. /.../
12. 1.
Odšli smo proti Grübovu, oddaljen od Rope kakih 8 km. Umikati smo se morali trenu, ki je vozil s kolodvora iz mesta, zato smo hodili tri ure. Ob 10. uri smo zagledali mesto pred seboj – Grübow. Kar je novega mesta, je čedno, a drugo je vse podrtija iz lesa. Gradi se krasna cerkva v gotskem slogu, najbrž pravoslavna. Stoji na malo vzvišenem prostoru in ponosno se ozira zvonik po okolici. Na glavnem trgu se je zbirala množica. Radoveden kot vedno sem takoj, ko smo odložili svoje stvari, hitel tja, kaj da se godi. Obešenec, pred dobro uro obešen jud, je visel na drogu električne svetiljke. Na deski poleg pa je bilo zapisano »Straffe des Vaterlandsväreters«, izdal je baje našo artilerijo. Nisem ga mogel dolgo gledati, zato sem odšel nazaj v prostor, ki je bil prej ena judovska trgovina, da se nekoliko osnažim. Tu je vladala draginja, za drag denar se je malo dobilo. Sladkor je stal kg 3 K (krone). Seveda se z našim dohodkom ni moglo izhajati. Prijatelj me je obvestil z veselo novico, da se baje od tu proč odpeljemo z železnico. Nisem mu verjel, kam, za božjo voljo, pa menda ne domov, sem se vprašal. Ko vstopim v sobo, je že vse govorilo o tem, ugibali so eni, da gremo v Srbijo, drugi, da na Nemško, a gotovega ni vedel nihče. Tako je prišla noč.
13. 1.
Naslednje jutro nam je bilo ukazano se očistiti, tako tudi puške. Okrog 9. ure smo odšli iz mesta. Šli smo na en grič, na katerem je bilo ¾ metra snega. Jaz sem gledal, kje da je kolodvor, a ni ga bilo nikjer, le globoko pod nami se je vila železnica. Zbrani smo bili vsi Janezi, kar nas je še bilo in kar jih je starih še ostalo pri zdravju in življenju. Tu sem se zopet sešel z bratom. Omenil mi je, da se bomo tu poslovili od Galicije in da se odpeljemo na Karpate na mejo Bukovine, kajti tam nas bolj potrebujejo. To se mi je zdelo pa že verjetno. Stali smo v kolonah in nas nato uvrstili v četverokot. Vsi ofizirji so bili zbrani na sredi okrog »Oberstlajtnata« (nem. Oberstleutnant, podpolkovnik) in se en čas pogovarjajo. Nato nas ogovori »Oberstlajtnant« v nemščini, kar bi se po slovensko glasilo tako:
»Dragi vojaki!
Tu smo se zbrali danes, da se navdušimo za novo delo. Veliko vas je tu, ki ste že dosti pretrpeli za domovino, veliko jih je tudi mrtvih ali ujetih. A povsod ste se pokazali junaki. Sam vrhovni poveljnik vas je imenoval železne. Sedaj gremo od tu drugam, zanašam se na Vas, da tudi tam pokažete svojo železno voljo, da ohranimo nam ljubo domovino in da poženemo sovražnika preko meja.«
Nato smo prisegli in navdušeni klicali Živio na Cesarja in odkorakali nazaj v kolone. Defiliranje nam je šlo slabo, oviral nas je sneg. Odšli smo nazaj v mesto, kjer smo fasali salamo, sir in slanino za na pot. Odšli smo proti večeru od Grübovega. Šli smo skozi velik most, kateri je precej podoben borovniškemu, le da je nekoliko manjši, ki so ga popravljali. Ni mi bilo znano, so ga li sovražniki razdrli ali naši. Po dveurnem maršu smo dospeli na kolodvor Ptaszka (Ptaszkowa na Poljskem). Ker sem se precej obložil, sem precej trpel med potjo. Fantje, ki so bili že dlje časa v Galiciji, so bili prav zadovoljni, da se po dolgem času zopet usedejo v železniški voz. Prenočili smo na prostem, napravili smo si ognje, greli smo se, sicer bi nas zeblo.
Nadaljevanje prihodnjič
Galicija je zgodovinska pokrajina na ozemlju današnje Poljske in Ukrajine, ki je bila do razpada avstro-ogrske monarhije pod avstrijsko oblastjo.
* Pojasnila v poševnem tisku v oklepaju so uredniška; pri poimenovanjih krajev je dodano današnje ime, če je bil zapis kraja spremenjen.
