Britanski pisatelj David Mitchell je med 13. in 20. julijem preko več kot 260 tvitov objavil svojo najnovejšo kratko zgodbo The Right Sort, nekaj podobnega je pred dvema letoma storila Pulitzerjeva nagrajenka Jennifer Egan s prav tako kratkoproznim zapisom Black Box, na različnih družabnih omrežjih pa so med drugimi eksperimentirali tudi Neil Gaiman, Melvin Burgess in Philippa Gregory. Seveda tudi Slovenci družabna omrežja polnimo z avtorsko prozo in poezijo, vendar gre povečini za amaterske in neredne poskuse, medtem ko se renomirani avtorji držijo stran od tega terena.
Vpliv na obliko in zgradbo
Eden redkih bolj znanih avtorjev, ki splet pogosto uporablja namesto papirja, je Feri Lainšček. Leta 2007 je izpeljal blogersko akcijo z naslovom e-junak našega časa in nastal je istoimenski kolektivni spletni roman. V interakciji na družabnem omrežju je bil pred tremi leti zgrajen tudi roman v verzih Sprehajališča za vračanje, ki je bil kasneje podlaga za avdioperformans, ta pa je deloma dostopen na youtubu. Najnovejše delo Strah za metulje v nevihti pisatelj po koščkih objavlja na facebooku.
»Tokrat gre pravzaprav za spletno simulacijo tradicionalnega podlistka. Roman izhaja v nadaljevanjih, objave so sprotne, bralci lahko komentirajo, sugerirajo, posredujejo informacije in tako na posreden način vplivajo na tok avtorskega ustvarjanja,« pojasni prekmurski pisec, ki se pohvali, da zanimanje za roman iz dneva v dan narašča. »Objave so doslej dosegle približno 100.000 članov spletne skupnosti, stran ima že čez 1200 všečkov, tistih, ki občasno komentirajo ali se oglasijo s sporočilom, pa je približno 100. Opažam, da prevladujejo bralci, ki so z vsebino zadovoljni in njihov komentar izraža predvsem željo po nadaljevanju. Sem pa dobil vendarle tudi nekaj koristnih informacij, ki zadevajo snov in tematiko, pa tudi nekaj opozoril na napake, ki sem jih sproti že lahko popravil.«
Avtor številnih knjižnih uspešnic zatrjuje, da facebook nima vpliva na njegov literarni jezik, saj bi bil ta povsem enak, če bi pisal zgolj za objavo v klasični knjigi, ima pa prste vmes pri obliki in v določeni meri tudi pri zgradbi romana, pri čemer bralci klasične knjige ne bodo nič prikrajšani, temveč prav nasprotno: »Zdi se mi, da so te pisateljske strategije in taktike v konkretnem primeru romanu celo v prid.« Na družabnem omrežju bosta do izida romana v klasični obliki objavljeni dve tretjini dela Strah za metulje v nevihti, po tem, ko bo papirnata oblika že naprodaj, kar se bo zgodilo predvidoma novembra, pa bo tudi na spletu objavljeno zadnje »dejanje«. Spletni projekt poteka v sodelovanju z založbo Beletrina, pri kateri bo knjiga izšla v tiskanem formatu.
Facebook jemlje koncentracijo
Čeprav vsi sogovorniki svoja dela ali vsaj njihove drobce objavljajo na družabnih omrežjih, niso povsem enotnih misli, ali so ta prijazno mesto za delitev avtorskih izdelkov. »Medmrežni prostori in spletna družabna omrežja so dejstvo, ki sproža nova medsebojna dogajanja in nenehno odpira tudi nove možnosti za umetniške akcije. Sam menim, da literarno vrednega in izpovedno prepričljivega dela ne more trajno razvrednotiti prav noben kontekst in mu torej tudi družabna omrežja ne morejo odvzeti česa bistvenega. Povsem v nasprotju z mnenjem večine sem prepričan, da sodobni mediji niso kakšni sovražniki knjig, ampak pravzaprav njihovi skriti prijatelji in tudi promotorji,« zatrjuje Feri Lainšček. Izpostavlja pa, da se marsikdo v našem literarnem prostoru s tem še ni sprijaznil, saj denimo njegov roman e-Junak našega časa doslej ni doživel nobene klasične teoretične obravnave.
Tudi Dijana Matković, ki je svoj prozni prvenec V imenu očeta, zasnovan kot niz izrazito kratkih zgodb, skoraj v celoti najprej razgrnila na facebooku, je mnenja, da ta ničesar ne dodaja ali odvzema literaturi, saj, tako kot denimo elektronski bralniki, ne spreminja vsebine knjige ali načina pisanja. »Gre le za kanal, preko katerega je mogoče kaj od napisanega na enostaven način, brez posrednikov, dati v branje drugim in dobiti takojšen odziv. Ne bi pa mogla reči, da je moje pisanje zaradi objav na facebooku kaj bolj popularno. Ko je založba skušala tržiti mojo knjigo preko tega medija, ni imela posebnega uspeha.«
Takšno postopanje ima torej svoje prednosti in pasti. »Če si prehitro zadovoljen z navdušenimi odzivi nekaj prijateljev, te morda ne bo gnalo, da bi ustvaril kaj, kar ta mehurček presega. Po drugi strani pa ti družabna omrežja omogočajo določeno svobodo, saj besedila objavljaš takrat in tako, kot si želiš, pri čemer lahko dobiš povsem spodoben krog bralcev. Sama denimo dolgo nisem želela objavljati v literarnih revijah, četudi ali pa prav zato, ker to sceno poznam od blizu. Spraševala sem se, čemu bi z objavo nekaj pisateljskih kolegov obveščala o svojem pisanju, vendar sem pozneje potrebovala denar, ki ga na družabnih omrežjih ne zaslužiš. Ko zdaj gledam na celotno stvar, se mi zdi, da je vendarle najboljša kombinacija obojega: tradicionalni načini posredovanja literature in tudi preko družabnih omrežij. Dobro je imeti čim več različnih izkušenj in odzivov, sploh takrat, ko se kot pisec še oblikuješ,« svoje razmišljanje ponudi mlada avtorica, ki je svoj račun na facebooku nedavno zaprla, kajti iz današnjega zornega kota se ji zdi, da ustvarjalnost in družabna omrežja ne gredo ravno skupaj. »Če želiš napisati daljše delo, ki zahteva veliko koncentracije, te prične facebook motiti, saj ti jemlje zbranost.«
Poezija, ujeta v 140 znakov
Vsaj iz prostorskega vidika so družabna omrežja bolj naklonjena kovanju poezije kot proze. »Poezija je trdovraten virus. Preživela je že marsikaj in marsikoga. Družabna omrežja so le še ena od njenih pojavnosti. Poezija jih je izkoristila sebi v prid, saj ji godi kratka forma, prav tako razdrobljenost sodobne komunikacije. Poezija je že od zdavnaj algoritem,« trdi Tomislav Vrečar, ki svoje rime najpogosteje objavlja na blogspotu, precej pa tudi na youtubu in facebooku. Pravi, da nenehno raziskuje in se uči, saj je »treba v korak s časom in dialog s preteklostjo«, kar pomeni, da prilegajoč posameznim medijem razvija raznovrsten jezik. Predvsem mu ugaja, da lahko na družabnih omrežjih preskoči toge urednike ter je v interakciji s spletnimi prijatelji. »Vsak ustvarjalec je strašansko lačna zver, potrebuje odziv, potrebuje pozornost. Ko se nehamo odzivati, smo mrtvi. Poezija je komunikacija. Splet je komunikacijsko platno današnjega sveta.«
Kljub temu je tvitanje poezije pri nas še precej redek pojav. Čeprav je na natečaj za naj tvitovsko poezijo #poetvit, ki je bil ob svetovnem dnevu poezije razpisan na spletni strani Metina lista, prispelo kar 169 predlogov iz 63 različnih naslovov, literarni kritik, urednik in publicist Aljoša Harlamov, ki se je ob tej priložnosti preizkusil v vlogi žiranta, ugotavlja, da so bili to bolj priložnostni poskusi, medtem ko je rednih zapisovalcev rimane besede na twitterju pri nas le za vzorec. Eden takšnih je Jaka Železnikar, ki najprej odmeri kratko lekcijo: »Ne vem, ali zares obstaja kaj takšnega, kot je tvitovska poezija, obstaja pa poezija na twitterju. Gre pač po nujnosti medija za kratko obliko poezije.« Kot vsak tvit je omejena s 140 znaki, kar pa je lahko tudi navdihujoče. Železnikar meni, da bi poezija s twitterja funkcionirala skoraj enako, če bi jo prestavili na papir. »Bolj kot za kakšno globoko spremembo v sami strukturi poezije gre za drugačen kontekst.« Prepričan je tudi, da takšna skrčena forma ne vpliva posebej na slovnico in semantiko, temveč jezik zgolj zgosti. »Zame je bil svoj čas twitter zanimiv kot relativno nov medij, ki je preko unicoda, načina za zapisovanje in prikazovanje vseh možnih tipografij in vizualnih simbolov, omogočal kombinacijo jezikovnega in likovnega sporočanja na zelo zgoščen način,« se spominja sogovornik.
Ta sicer družabna omrežja vidi kot precej slab medij za poezijo, saj jih po naravi dojema kot naslednika rumenega tiska, vseeno pa misli, da literatura s tem, ko se pojavi v virtualnem prostoru, ni razvrednotena. »Sam vidim družabna omrežja predvsem kot način zapeljevanja k mediju, v katerem poetični dogodek zares obstaja. Se pa preko teh lahko doseže širši ali vsaj drugačen krog ljudi kot preko tiskanih medijev.« V nasprotju s Tomislavom Vrečarjem, ki komunikacijo z bralci preko družabnih omrežij dandanes zaradi tempa in načina življenja vidi kot nujo, se Železnikarju ta ne zdi potrebna, čeprav je lahko dobra promocija.
