Kako ste si kot otrok predstavljali svoje staranje? Ste sploh razmišljali o tem?

Otroci redko razmišljajo o takšnih stvareh, usmerjeni so v rast, razvoj. Rada sem brala pravljice, ki so mi oblikovale vrednote. Srečevala sem se s hudobnimi čarovnicami, ki so ovirale princeske na poti do sreče, z dobrimi starkami in starci, ki so glavnim junakom pomagali v stiskah. Seveda so bili pomembni tudi resnični ljudje, na primer starejši sosedje. Njihove zunanjosti nisem marala, zelo pa sem imela rada zgodbe, ki so mi jih pripovedovali, ker je bilo v njih veliko modrosti.

Zakaj ste začeli staranje in starost raziskovati?

Sprva sem se ukvarjala z zasvojenostmi, predvsem z alkoholizmom, ki ga je pri nas veliko in povzroča mnogo težav, tudi medgeneracijskih. To me je spodbudilo k razmišljanju o vlogah generacij, o nalogah vsake od njih. Vendar je življenje celota. Delitev na mlajšo, srednjo in starejšo generacijo je umetna in primerna predvsem za raziskovanje. Če jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je lahko škodljiva.

Pa vendar se generacije med seboj razlikujejo. Tudi sami pravite, da imajo različne naloge v družbi.

Res je. Mlajša generacija se usposablja za samostojno življenje, srednja skrbi za potomstvo in je dejavna na vseh področjih, starejša pa zna ločiti pleve od zrnja in zato lahko energijo smiselno usmerja tja, kamor se ji zdi primerno. Ker je ne troši vsevprek, je lahko še zelo produktivna.

Kaj sodi v kakovostno staranje?

Staranje je proces, ki traja vse življenje, zato je bolje razmišljati, kaj spada v kakovostno življenje. Najpomembnejše se mi zdi to, da se znamo vsak dan sproti med mnogo možnostmi odločiti za tisto, ki jo najbolj potrebujemo, da ohranjamo svoje zdravje in razvijamo svoje potenciale.

Je to v današnjih razmerah sploh mogoče? Marsikdo se stara drugače, kot si je predstavljal.

Današnje razmere so za sedanjo generacijo starejših še razmeroma ugodne. Toliko premoženja, kot ga ima starejša generacija, ni imela še nobena v zgodovini človeštva. Ker z njim lahko razpolaga, ima moč. A stvari se bodo spremenile. Čez 30 let bomo imeli v Sloveniji dvakrat več starih ljudi kot danes, kar si težko predstavljamo. Obenem bo polovico manj avtohtone srednje generacije. Takšen številni razkorak med generacijami prinaša skrajno zahtevne naloge, ima pa tudi vsaj en pozitivni vidik – zmanjšuje možnost vojne. Za vojno je potrebno veliko mladih moških. Moč in energija vreta iz njih in ko se mednju pomeša še revščina, se možnost za izbruh nemirov poveča.

Vseeno pa od družbe ne moremo pričakovati, da bo lahko kaj dosti prispevala k našemu kakovostnemu staranju. Čaka nas zategovanje pasu na vseh področjih. Zato moramo za kakovostno staranje – ali bolje kakovostno življenje poskrbeti sami.

Kdaj je človek po vašem mnenju star?

Ko je bil moj oče pri 86 letih bolan in je težko hodil, je prišel k meni po stopnicah v zgornje nadstropje in naznanil, da si bo kupil palico za pomoč pri hoji. Dodal je, da je še ne misli uporabljati, da mu bo prav prišla takrat, ko bo star. Menim, da je treba razmišljati, kako živimo sproti in za prihodnost, vendar ne naivno, kot da bo vse dobro, niti ne s strahom, kaj bo. Imamo mnogo možnosti. Če smo prikrajšani za eno, so nam na voljo druge. Če ne morem več preteči 21 kilometrov, grem lahko na sprehod. Ko tega ne bom več zmogla, bom lahko o tem brala, se srečevala z ljudmi, ki to radi počnejo. Ljudi najbolj osrečujejo odnosi, ne stvari, dokazuje tudi naša raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih prebivalcev Slovenije, starih več kot 50 let. Bistvo dobrih odnosov pa je pozitivna komunikacija.

Kako lahko kljub omenjenim stiskam ostanemo pozitivno naravnani? Ljudje se zaradi izgub službe bojujejo z revščino, nekateri se v zameno za skopo plačilo kljub izčrpanosti odpovedujejo pravicam, povezanim z delom...

Ljudje lahko izbiramo, ali bomo živeli v svojih neuresničenih predstavah ali pa jih bomo prilagodili in poiskali druge možnosti. Vse večja oddaljenost resničnosti od idealiziranih podob ustvarja notranja trenja, ki človeku in njegovim bližnjim škodijo. In spet smo pri odnosih. Na tiste v družini smo še nekako pozorni, na one v službi pa pozabljamo. Morali bi jih čim bolj urediti, saj je jasno, da se bomo v prihodnje starali v službi. Nič ne uničuje življenja huje kot preživljanje večine dneva v okolju, kjer ves čas »kdo koga grize«.

Ali po slabih odnosih v službi pri nas izstopamo?

Nikakor ne trdim, da smo ljudje hudobni. A v marsikaterem delovnem okolju prevladujejo že dolgo utečene slabe navade, tem pa se pridružijo še naše tipične lastnosti. Zelo smo drobnjakarski. Osredotočimo se na neko malenkost, pozabimo pa pomen celote, skupne vrednote in skupne cilje. Poleg tega smo črnogledi. Nagnjeni smo h kritiki in samokritiki. Toda, v marsikaterem podjetju – tudi pri nas na inštitutu – se že učimo dobrega komuniciranja. Med njimi so pozitivno zanimanje za sodelavce, priznanje za dobro opravljeno delo, pa tudi splošne manire, kot so pozdravljanje in zahvaljevanje. Ko smo takšen tečaj vodili v enem izmed kolektivov, nas je vodja kolektiva vprašal, kaj smo storili z njegovim sodelavcem, saj si med delom prepeva in se mu je celo zahvalil, česar prej še nikoli ni storil.

Ali te slabe lastnosti spodbujajo tudi več nasilja nad starejšimi?

Nasilje je doživelo 7,4 odstotka vprašanih, starejših od 50 let, dve tretjini besednega, po ena tretjina pa ekonomskega ali fizičnega. Podobno je v drugih državah. Najpogosteje so ga pri nas doživele ženske med 50. in 65. letom, drugje so žrtve pogosteje starejši ljudje. Zakaj je tako, bomo morali še raziskati, osebno pa menim, da je ta generacija pri nas bolj ozaveščena, medtem ko starejši takšne težave skrivajo ali so »pripravljeni potrpeti«.

Bodo imele poleg staranja v službi prihodnje generacije starejših še kako dodatno breme več?

Obveznosti v službi bodo naraščale, življenjske razmere se bodo slabšale, starih ljudi pa bo vse več. Na Japonskem in v nekaterih zahodnih državah, kjer imajo veliko starega prebivalstva, so morali že spreminjati zakonodajo o dolgotrajni oskrbi, saj sistem ni bil več vzdržen, pri nas pa je niti sprejeli še nismo.

Kaj se v zahodnih državah spreminja pri dolgotrajni oskrbi?

Več skrbi za stare se od države vrača nazaj v družino. Ravno razvoj vseh storitev je družinske vezi razkrojil, zdaj pa družine na tako obsežno ponovno skrb za starejše niso pripravljene. To bo velik problem.

Je s tega vidika celo koristno, da z ureditvijo dolgotrajne oskrbe zaostajamo in jo lahko gradimo na najnovejših izkušnjah omenjenih držav?

Morda res. Poleg tega imamo potencial, ki ga drugi nimajo in se ga ne zavedamo dovolj. To je izjemno razvita sosedska pomoč. Več kot 90 odstotkov ljudi iz soseske je pripravljenih pomagati starejšim, ti pa so pripravljeni prejemati pomoč sosedov. Tudi na naša usposabljanja za neformalno pomoč starejšim ne prihajajo le sorodniki, pač pa tudi znanci in sosedje starejših.

Kaj pa stare ljudi najbolj osrečuje?

To, da so v svojem življenju dosegli tisto, kar so si zadali, in s tem izpolnili svoja pričakovanja. Precej visoko so tudi kakovostni odnosi v družini.

Kakšen vpliv na zadovoljstvo starih ima delo? Priča smo prisilnemu upokojevanju starejših, ki bi radi še delali, pa tudi bežanju v upokojitev zaradi nevzdržnih razmer v službi.

Delo je predvsem pomembno za starejše moške. Ženske po upokojitvi lažje najdejo svoj smisel v vsakdanjih dejavnostih, medtem ko se moški uresničujejo predvsem skozi delo. Na Japonskem, ki velja za staro družbo, se tega zavedajo in so se področja sistematično lotili z ureditvijo delovnih mest.

Kaj so spremenili?

Okoli petdesetega leta starosti svoje delo prepustijo mlajšim, sami pa se svojemu področju posvečajo z drugega vidika. Na primer starejši novinarji ne pokrivajo več vsakodnevnih dogodkov, pač pa urejajo priloge časopisov, posvečene starejšim in podobno. Ljudje so v vsej zgodovini delali, dokler so živeli, to ni nekaj novega. Delitev med delom in življenjem je prinesla šele industrializacija. Zdaj moramo znova ustvariti ustrezne razmere za vseživljenjsko delo, tudi z uveljavljanjem krajšega delovnega časa in delne upokojitve za starejše.