Resnici na ljubo uresničljivost gospodarskih programov političnih strank nikoli ni bila prioriteta predvolilnega obdobja pri nobeni od strank in volilci smo to v določeni meri vzeli v zakup. Vendarle se zdi, da je bil test soočenja z gospodarsko in politično realnostjo snovalcev gospodarske vizije Združene levice nastavljen izjemno radodarno, tudi če upoštevamo sicer ohlapne standarde slovenske politike. V želji, da bi ostali vsaj okvirno zvesti načelom, ki so vodila protestno gibanje »Okupacija borze 15o«, so gospodarsko realnost žrtvovali za protestniške parole. Pot v svetlejšo prihodnost vidijo v vrnitvi v preživeti sistem preteklosti.

Osnovna podmena programa je popoln in brezkompromisen umik od sil gnilega kapitalizma v varni pristan brezmadežnega socializma. Tako naj bi za ceno kršenja nekaj pogodbic s komisijo in sklenjenih obljub tako imenovani trojki prenehali varčevanje in privatizacijo, saj oboje koristi zgolj bogatim elitam in siromaši ljudstvo. Kot nadomestilo ponujajo »bistveno višjo obdavčitev bogatih« in »demokratični nadzor prebivalstva nad podjetji«. Rešitve so torej na dlani. Z izračuni izvedljivosti oziroma pokritosti novega davčnega bremena nas program ne obremenjuje, prav tako se ne ubada pretirano s tem, kako se nam bo uspelo izviti iz danih obljub in podpisanih pogodb. Enostavno, morali bi zaupati v dejstvo, da je nekdo pri Združeni levici vzel v roke kalkulator in vanj vtipkal par številk. Pa ne smemo, ker niso.

Dejstvo, da drakonska obdavčitev luksuza in dohodkov najbogatejših ne prinaša fiskalne panaceje, je dolgo znano dejstvo. O tem sem na tem mestu pisal tudi sam pred nekaj meseci. Takšne obdavčitve služijo zgolj kot demonstracija neizogibnosti plačila davkov oziroma neke vrste »moralno zadoščenje« za obstoječe dohodkovne razlike. Lahko torej do določene mere potešijo našo privoščljivost, k masi fiskalnih prihodkov pa takšni davki enostavno ne prinesejo dovolj. Izkušnje premnogih držav namreč kažejo, da so tako premoženje kot tudi dohodki najbogatejših presenetljivo izmuzljivi, hkrati pa ekstremno bogati ljudje predstavljajo tudi razmeroma majhen delež prebivalstva, kar omejuje izkupiček »bistveno višje obdavčitve najbogatejših«. Maso prihodkov davčne blagajne enostavno nosi srednji sloj, pa četudi to izbije dno našemu moralnemu barometru. To pri Združeni levici najbrž vedo, je pa njihova zgodba bistveno prodornejša in seveda tudi prodajljivejša, če lahko vanjo vpletejo elemente robinhoodovstva.

Eden redkih elementov programa, ki bi načeloma lahko imel smisel tudi onkraj meja volilnega programa Združene levice, je koncept participacije delavcev v dobičkih in vodenju podjetij. V kolikor bi šlo za osmišljen in operabilen program, ki bi omogočal, vendar ne silil podjetij, v bolj aktivno vključevanje delavcev in predvsem njihovo participacijo v dobičku, bi temu kazalo prisluhniti. Pri programu Združene levice ne gre za takšen program. Gre bolj za samoupravljanje 2.0, ki bi sledilo na podlagi nacionalizacije 2.0. Pisec programa seveda ne obremenjuje bralca s preveč izvedbenimi detajli delavskega prevzema in dnevnega vodenja podjetja, razen da naj bi se temu reklo »demokratizacija poslovanja«. Ne izvemo, kako naj bi se razlastilo trenutne lastnike, niti kako naj bi v praksi delovalo upravljanje podjetij s strani zaposlenih in širše skupnosti. Če je bil cilj predlagatelja zgolj razpršiti lastništvo podjetij oziroma omiliti njegovo koncentracijo v slovenskem gospodarstvu, bi pričakovali, da bodo njihove pobude šle v smer preprečevanja koncentracije lastništva in ne v nacionalizacijo.

Spomniti velja, da smo v Sloveniji zgodbo o razpršitvi lastništva in njegovi ponovni neizogibni koncentraciji spremljali od časa privatizacije nekdanje družbene lastnine. Nauki, ki jih je prinesla koncentracija lastništva v Sloveniji, navkljub bolj odmevnim negativnim zgodbam, niso enoznačni. Koncentracija lastništva je imela tako svoje prednosti kot slabosti. Podobno stroka nima enoznačnega mnenja do delavske participacije pri vodenju podjetij. Metaanalize kažejo na negativen vpliv zakonodaje o soodločanju delavcev na učinkovitost podjetij, rezultati so bolj spodbudni pri dejanski participaciji zaposlenih pri dobičku in odločanju. Če gre sklepati po dolgoletnih izkušnjah iz tujine, je participacija delavcev pod določenimi pogoji dobra ideja, ne gre pa sprejemati zakonov z univerzalno prisilo k soodločanju. Demokratičnega socializma ni mogoče uvesti z dekretom, je pa mogoče kapitalizem narediti bolj demokratičen in socialen.