Vajeni smo že, da je imenovanje direktorja Zavoda RS za šolstvo tudi stvar političnih iger. Kako komentirate navedbe, da je bilo tako tudi pri vas?

Kandidiral sem na prosto delovno mesto, objavljeno v javnem mediju. Izpolnjujem vse zahtevane pogoje. Imenoval me je svet zavoda, soglasje k imenovanju je dala tudi vlada. Že v zavodih, ki sem jih vodil, sem delal profesionalno in po načelu odgovornosti do inštitucije. Korektno sem sodeloval z zaposlenimi in z okoljem.

Kljub vsemu ste politično opredeljeni. Menite, da je to vplivalo na vaše imenovanje?

Mislim, da ne, štele so izključno izkušnje in strokovnost.

Šolsko polje vse bolj postaja poligon, na katerem se merijo interesne skupine kapitala, politike in posameznikov, ste dejali pred nekaj leti. Kaj ste s tem mislili?

Danes imamo v vrtcih in šolah okoli 300.000 otrok, učencev in dijakov. Za njimi stojijo starši, ki so se na račun svojih otrok pripravljeni marsičemu odreči. Tukaj svoje priložnosti vidi kapital, ki na šolsko polje neusmiljeno pritiska.

Lahko navedete kakšen primer?

Šole le za šolsko prehrano porabijo skoraj 100 milijonov evrov na leto. Podobno so vrtci in šole za kapital zanimivi tudi zaradi prevozov otrok, ekskurzij, delovnih zvezkov, zavarovanj... Pomembno je, da predvsem ravnatelji pa tudi učitelji znajo presoditi, kaj sodi v šolo. Gre tudi za vprašanje integritete – kdo, s kom, kdaj, kako sodeluje in komu so šolska vrata odprta.

Ali nasprotujete kakršnim koli komercialnim ponudbam dejavnosti v šolah?

Nisem absolutno proti temu, opozarjam pa na veliko preudarnost.

Ko ste prevzeli mesto direktorja, ste napovedali intenzivnejše in koordinirano delo z vrtci in šolami. Kaj konkretno načrtujete?

Vse inštitucije, ki delujemo v šolskem prostoru, moramo oblikovati skupno strategijo sodelovanja s šolami.

Ali to pomeni, da trenutno niti zavod niti druge ustanove s šolami ne sodelujejo načrtno?

Vsaka inštitucija ima svoj načrt in z zakonom določene naloge za delo. A treba bo določiti jasne prioritete in z medsebojnim sodelovanjem ministrstva, zavoda za šolstvo in drugih organizacij narediti načrt za nadgradnjo dela z vrtci in šolami. Tega trenutno v Sloveniji nimamo. Tako se na primer dogaja, da se delo tudi podvaja. Različne inštitucije ravnateljem in učiteljem želijo na posvetih predavati o istih temah.

Nezadovoljstvo s slovensko šolo se krepi, tudi rezultati mednarodnih raziskav so slabi. Kaj bi bilo treba spremeniti, izboljšati? Česa naj se najprej loti nova vlada?

Prepričan sem, da slovenska šola ni slaba, tudi v mednarodnih raziskavah rezultati niso slabi na vseh področjih. Če je na primer treba dvigniti pismenost vseh vrst, je treba nadaljevati razvoj podlag za to, usposobiti učitelje in aktivnosti vpeljati v vse šole.

Ravno to je zavod v zadnjih treh letih počel na področju bralne pismenosti. Vendar se je projekt, financiran tudi z evropskimi sredstvi, ki je že kazal rezultate, končal. Kdo bo skrbel, da se bo dobra praksa v šolah nadaljevala in širila?

Projekti so zelo pomembni za razvoj šolstva, vendar imajo po naravi svoj začetek in konec. Morda smo se v zadnjih letih celo preveč osredotočali nanje. Vanje so vključeni le posamezne šole in vrtci. Spoznanja v projektih in sodobni pristopi pa so nujni za vse šole in vrtce. Prav zato bomo v prihodnje skrbeli, da bodo s podporo zavodovih strokovnjakov pomembna spoznanja nadgrajevala šolske programe in kurikulum.

Kritični ste do šolskih ravnateljev. Kaj počnejo narobe?

Večina ravnateljev, razen tistih v šolskih centrih, poslovno in pedagoško vodi vrtce oziroma šole. Za pedagoško vodenje jim pogosto zmanjka časa, kar ni prav. Ena glavnih nalog zavoda že to poletje je opolnomočenje ravnateljev zlasti za pedagoško vodenje.

Vendar ravnateljem nove finančne naloge nalaga zakonodaja. Tako morajo na primer poleg letnih delovnih načrtov zaradi zakona o izvrševanju proračuna pripravljati še finančne načrte, ki so prvim zelo podobni. Takšnih primerov novih nalog in celo podvajanja je vse več.

Zavedam se obilice dela v šolah in finančnih težav države. Vendar menim, da slovensko šolstvo potrebuje nekakšen mir. Ker so temeljne naloge vsake šole znane, je jasno, da je za njihovo izvedbo potreben določen obseg kadra in denarja. Kakovost šol bomo lahko dvignili, če bomo prekinili prakso nenehnega dodajanja nalog, ki ne sodijo v njihovo temeljno dejavnost.

Ravno za kakovost dela v šoli se včasih zdi, da je nihče ne nadzira. Ali učitelji delujejo skladno s predpisi, preverja šolska inšpekcija. Kdo bi moral skrbeti za kakovost?

Ravnatelji in učitelji, ki že izvajajo samoevalvacijo, z našo podporo pa bodo v prihodnje lahko dosegli boljšo kakovost dela v tistih šolah in na tistih področjih, kjer je to potrebno. Drugačne vrste nadzor pa po mojem mnenju ne bi bil primeren, saj je to oblika represije, ki preprečuje ustvarjalnost.

Vseeno pa ravnatelji niso neodvisni – njihovi nadaljnji mandati so odvisni od podpore zaposlenih, staršev in občine.

Ravno zato bi bilo treba razmisliti, kako bi v postopku imenovanja ravnateljev preprečili zlorabe.

Kakšne zlorabe?

Na primer, ko se ustvarijo neke interesne skupine, ki rušijo postopek imenovanja. Potrebujemo natančnejša merila za to, kdo je primeren za ravnatelja, predvsem bi morali vključiti tudi rezultate njegovega dela. Odločitev o imenovanju ravnatelja mora biti predvsem strokovna. Prav zato nisem privrženec idej o trajnih mandatih za ravnatelje. Nobena šola ni ravnateljeva ali direktorjeva, njegova naloga je, da jo vodi in usmerja k boljšim rezultatom.

Omenili ste tudi starše. Ti imajo vse pomembnejšo vlogo pri odločitvah v šoli, tudi strokovnih, kot na primer o delovnih zvezkih. Se vam to zdi ustrezno?

Stroški za delovne zvezke za določen razred so med šolami zelo različni, ker jih na eni šoli zahtevajo več, na drugi pa manj. Vendar moramo avtonomijo pri izbiri prepustiti učiteljem. To pa terja tudi njihovo odgovornost. Delovnega zvezka, ki bo njim v pomoč, pri učencih pa bo ostal nedotaknjen, pač ne smejo uvrstiti na seznam obveznih pripomočkov pri pouku. Ob tem pa poudarjam, da delovni zvezek in učbenik ne moreta biti vodilo vzgojno-izobraževalnega procesa. Osnova sta program in učni načrt, delovni zvezek in učbenik pa sta samo pripomočka.

Učbeniki, njihovo potrjevanje, učbeniški skladi so teme, ki so že nekaj let v ospredju na področju šolstva. Bi bilo treba slovenski učbeniški sistem spremeniti?

Na zavodu bomo pripravili obširno analizo o tem, jeseni bomo že lahko predstavili svoja strokovna stališča in predloge sprememb.

Pomembno področje, ki mu številni strokovnjaki očitajo razsipnost, je usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, zlasti za kategorije otrok z učnimi težavami, tako imenovane otroke z odločbami. Se ga boste lotili?

Smo se ga že. Želimo zmanjšati stroške postopka usmerjanja, za katerega je zavod zadolžen. To bomo storili z elektronskim poslovanjem pri vodenju postopka. Delo pa bomo tudi drugače prerazporedili med zaposlene in s tem zmanjšali stroške.

Vendar nekateri opozarjajo, da to področje draži zlasti nenavadno velik delež otrok z odločbami o učnih težavah, zaradi katerih sme biti denimo v razredih manj otrok, v šoli pa več zaposlenih za pomoč in svetovalno delo.

Strinjam se, da je nekje treba potegniti mejo, pred tem pa dobro razmisliti, v kakšnem obsegu otrokom z različnimi težavami nuditi učno pomoč. Odločiti se je treba, na primer, ali je dijaku eno leto pred maturo smiselno izdati odločbo, če je prej nikdar ni imel, ali bi šlo v tem primeru skorajda za brezplačne inštrukcije. Ko bo ministrstvo za izobraževanje pripravljalo spremembe zakonodaje, se bomo vključili z empiričnimi podatki. Sprememb pa se ni pametno lotevati »kar počez«, saj s tem lahko naredimo krivico otrokom, ki pomoč potrebujejo.