Ko se je pred šestimi leti vrnil iz Pariza, so bili slovenski raperji edini, ki so Borisa Petkoviča kot filmarja zanimali. In ga celo malo spominjali na Pariz, kjer ljudje radi debatirajo in polemizirajo. V slovenskih raperjih je odkril nič manj kot »nosilce dialoga« in tiste, ki znajo duhovito komentirati tako družbene kot svoje lastne probleme. Seveda je o njih posnel film, dokumentarec V letu hip hopa (2010), ki je bil potem prikazan na nekaj festivalih (tudi v Torontu), kar uspešen v slovenski distribuciji in nagrajen na Hrvaškem (festival Dorf). Pred dnevi pa je začel snemati še igrani film Utrip ljubezni, z raperji, seveda, toda eden izmed njih je v ljubezenski zgodbi z violinistko.
Dolga pot do snemanja
Boris Petkovič, rojen v Zenici (1971), je končal študij na višji prometni šoli v Portorožu, a se potem ni utegnil ukvarjati s prometom, saj je že leto dni po končani šoli v produkciji Mangarta začel snemati epizode televizijske serije Odklop (v letih 1997–1999 jih je režiral kar 19). Med tem je sam produciral in režiral duhovit kratki film z invalidnim junakom, Naprej (1998), nagrajen tako na slovenskem festivalu neodvisnega in mladega filma kot na mednarodnem v Sankt Peterburgu. Po še dveh kratkih filmih, Director's Cut (2001) in Sstress (2003), je z Varjo Močnik, Hanno Slak in Zoranom Živulovićem sodeloval v omnibusu Desperado Tonic (2004). Potem pa je odšel v Pariz, se vpisal na filmsko šolo Eicar, na kateri je po končanem študiju režije še sam tri leta poučeval. Tam je v »no budget« produkciji tudi režiral svoj prvi igrani celovečerec paris.love (2006). Po vrnitvi v Slovenijo je v produkciji TV Slovenija posnel portret v Franciji živeče pisateljice Brine Svit (2008).
Tudi Utrip ljubezni nastaja v produkciji nacionalne televizije, a bo vseeno tudi kinematografski film, ker gre za enega prvih projektov z razpisa, ki ga je TVS dolžna izvajati po zakonu o Slovenskem filmskem centru; temu se je »nacionalka« sicer upirala in se celo pritožila na ustavno sodišče, ki pa je njeno pritožbo zavrnilo in jo tako primoralo, da sofinancira filme, ki jih bo lahko predvajala v svojem programu. Zaradi tega »odloga« je tudi Petkovič moral čakati na realizacijo Utripa ljubezni skoraj dve leti. »Scenarij pa je še starejši,« pravi. »Leta 2010 sem ga prijavil na razpis Slovenskega filmskega centra, kjer je dobil podporo za razvoj projekta, toda naslednje leto ni bil potrjen za realizacijo. Potem sem že skoraj obupal nad tem projektom, toda producent Frenk Celarc iz Gustav filma je bil zanj zelo ogret, spodbujal me je, naj še delam na scenariju, no, in nazadnje nam je uspelo na televizijskem razpisu.«
Proračun znaša nekaj nad 500.000 evrov, večinski delež je televizijski, ostalo pa so prispevali koproducenti Gustav Film, MB Grip, Studio Ritem in Pakt Media. »V tem pogledu,« pravi Petkovič, »sledim Kubrickovi ideji: če hočeš delati filme, moraš napraskati toliko denarja, kolikor ga lahko, in potem narediti film s tem, kar si dobil. Kar pomeni, da ne čakaš, da boš kje dobil milijon evrov. Navsezadnje sem paris.love posnel za 3000 evrov. Problem pa je, če takšni nizki budžeti postanejo model nacionalne produkcije. Vse kaže, da je pri nas film tisti segment kulture, ki je kulturnopolitično in finančno najbolj na udaru. Morda zato, ker smo filmarji vsi svobodnjaki, nimamo sindikata, najlažje nas je stisniti.«
Poteptana upanja mladine
Protagonist Bruno, ki ga igra Jernej Gašperin, je res raper, vseeno pa to ne bo »le« raperski film. »Tako je. Bruno je raper, obenem in predvsem pa je predstavnik generacije, rojene na začetku 90. let, da, 'mladoslovenec', kot pravite, generacije torej, ki je bila vzgajana v duhu 'zgodbe o uspehu', ki je verjela, da so ji odprta vsa vrata. Skratka, bila je polna pričakovanj, vendar je tudi kmalu izkusila, da so se vsa izjalovila. Ne le nič, od njihovih pričakovanj je ostalo še manj kot nič. Mladi so morali zelo kmalu spoznati ne le to, da ne bodo imeli uspešnih karier, ampak da ne bodo imeli nobene kariere.«
Kljub temu pa film ne bo depresiven ali pesimističen. »Če poznate moje filme, potem veste, da depresija ni tema mojih filmov ali problem mojih filmskih likov. Nekoč se mi je zelo vtisnil v spomin neki prizor iz dokumentarca o Chaplinu, ko se ta z ladjo pripelje v New York in tam sreča množice imigrantov, kakršen je bil tudi sam. Tedaj si je rekel: 'Tile bodo moje občinstvo.' Podobno tudi zase mislim, da delam s pozicije ljudi, ki svoje probleme rešujejo izključno s potjo naprej; imam težave, ampak verjamem, da jih lahko premagam.«
Toda, ali ljubezenska zgodba med raperjem in violinistko, ki jo igra hrvaška igralka Judita Franković, ne kaže na melodramsko formulo zgladitve nasprotij? »Morda bi lahko tako rekli, toda takšna zgodba lahko pokaže tudi na razlike. Ne bi razkrival vsega scenarija, povedal pa bi nekaj o problemu v komunikaciji, ki kaže, kako težko se mladi pogovarjajo, to pa zato, ker se socialno in ekonomsko izključujejo. Med mladimi se že zelo pozna socialna diferenciacija. Že vzgojeni so v duhu, s kom se je spodobno družiti in s kom ne: njegova mama je čistilka, s tem tipom se ne družiš, se boš nalezel luzerske mentalitete.« V neki verziji scenarija so se raperji spopadli s skinheadi. »To skupino skinheadov sem izločil, ker mislim, da je v Sloveniji veliko več kot skinheadov prikritega nacionalizma. Zato sem tri skinheade zamenjal s tremi 'navadnimi' Slovenci, iz katerih kar puhti nacionalni ponos in zanos in ki jih vsaka drugačnost, naj bo raperska ali čefurska, takoj vrže iz tira.«
