Stara modrost pravi, da določeno okolje najbolje spoznaš, če obiščeš tržnico, pokopališče in lokalnega vedeževalca. »To je res. Ko sem iskal vedeževalke, nisem šel mimo nobene vasi, ne da bi stopil na pokopališče. Na njem izveš veliko o kulturi in odnosu do mrtvih. Tako sem izvedel priimke v določenem kraju. Vsako pokopališče ima tri ali štiri priimke, ki najbolj izstopajo. Največkrat je šlo za prve priseljence,« pripoveduje Pavel Medvešček, ki je mož mnogih zanimanj. Med drugim je pisatelj, publicist, grafik, slikar, zbiratelj ljudskega izročila – in ravno jutri bo dopolnil 81 let.
O starodavnih vedeževalkah je spregovoril na prijeten večer v parku grada Kromberk, le streljaj od grajske palače pod okriljem Goriškega muzeja, v kateri je njegova razstava o starovercih. V obdobje staroverstva spadajo tudi vedeževalke, ki pa niso del razstave. Gradivo o njih, ki ga je zbiral od Trente do hrvaške meje, namreč še čaka na ureditev. »Hodil sem po Baški grapi, Cerkljanskem, Postojnskem, Črnem Vrhu, Sežani, Ilirski Bistrici… Zadnjo vedeževalko sem odkril v Čičariji, v vaseh, ki so danes skorajda opuščene. Bile se zelo stare ženske,« je v počasnem tonu razlagal Medvešček, ki ima takšno barvo glasu, da bi ga človek poslušal v nedogled, a se ga ne bi nikoli naveličal.
Znanje, ki je šlo skozi rodove
Vedeževalke je raziskoval od leta 1961 do sredine 80. let. Obiskal jih je več kot dvajset. »Kar sem izvedel, sem zapisal. Bale so se, da sem policist pod krinko, saj niso verjele, da me zanimajo njihove osebne zgodbe. Dejal sem jim, da jih želim popisati zato, da bomo o teh običajih vedeli tudi po njihovi smrti,« pravi. »Zdaj tovrstnih vedeževalk ni več, vsaj ne na tak način. Vedeževanje je zelo stara zadeva, ki sega vsaj tri ali štiri rodove nazaj. Natančnih letnic začetka vedeževanja na Slovenskem nisem izvedel, saj tega niso vedele niti vedeževalke same. Vsaka je svoje znanje prejela od prejšnje generacije, več od tega pa niso vedele.«
Med temi skrivnostnimi ženskami je Medvešček našel eno, ki mu je povedala kanček več. Ime ji je bilo Marija Podobnik, rojena je bila leta 1912. »Pri desetih letih je šla v Mrzlo Rupo k teti, ki je bila vedeževalka. Teta je bila zelo stara in je bila pred 1. svetovno vojno zelo dobra vedeževalka. Zakaj točno so ji rekli teta, ne vem; izraz teta je namreč pomenil tudi samsko žensko, a ta ženska je bila dejansko njena sorodnica,« pove Medvešček. »Vseh metod vedeževanja, ki jih je poznala, ni hotela uporabljati, čeprav ni želela povedati, zakaj.«
Marija Podobnik je vedeževala z različnimi predmeti – s kamenčki, polžki, železjem, konjskim kopitom, z municijo avstrijskih granat… »Imela je tudi različna varovala pred črno magijo. Obesila jih je okoli vratu ali okoli dlani. Vse predmete je imela shranjene v avstrijskem vojaškem nahrbtniku, ki ga je varoval kamen v obliki kačje glave. Tega je imela zraven tudi, kadar je vedeževala.«
Čeprav mu Podobnikova ni povedala vsega, je razkrila nekatere načine vedeževanja. »Pred tebe je postavila kamenje žilnikov in jih pokrila. Nato jih je premešala, stranka pa je izbrala en kamen. Vzorec, ki je bil na vrhu, je predstavljal želje stranke, toda resnično prihodnost je napovedoval vzorec na spodnji strani kamna. Vedeževalka je naprej povedala želje in šele nato resnico,« opiše Medvešček. »Pri drugem načinu je na mizo raztegnila nitko, nato čez potresla moko in iz moke potegnila vrvico. Iz vzorca, ki je ostal v moki, je napovedala prihodnost. Imela je tudi metodo, ko je moko potresla čez kamenje. Potem je s posebnim pihalnikom pihnila v kamenje, pri čemer so se v moki naredili liki in kupčki, iz katerih je nato vedeževala.«
Plačilo za vedeževanje je bila običajno kar hrana
Za večino vedeževalk je veljalo, da so bile revne samske ženske. Da so preživele, so jim stranke v zameno prinašale hrano – klobase, slanino, moko, krompir, fižol… »A Marija Podobnik ni bila revna, saj je imela kmetijo, zato je vedeževala le prijateljicam,« se spominja Medvešček, ki v osebnem arhivu hrani številne predmete, ki so jih vedeževalke uporabljale pri svojem delu. Med njimi je posebna knjiga, ki se imenuje črna bukva. »Vedeževalka jo je odprla na naključni strani in prebrala podčrtane besede, nato pa je moral vsak zase ugotoviti, kaj pomeni slišani stavek,« je dejal Medvešček in uprizoril celoten postopek. »Na tej strani je podčrtano: 'Je pogledal v nebo in izdihnil.' Na tej pa: 'Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite'. Ali pa: 'Kadar si povabljen na ženitvo, ne sédaj na prvo mesto,'« je listal po knjigi.
Podobnikova je črno bukvo dobila od tete in ni vedela, kdo je podčrtal nekaj besed na vsaki strani. Omenjena knjiga ima tudi naslov – Evangelii za nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta. Izdana je bila leta 1888 na Dunaju. »Vedeževalka je iz pobožne knjige naredila posvetno. Določene črne bukve so natiskali tudi brez vednosti oblasti, a jaz jih nisem videl,« pripomni.
Moški so k vedeževalkam hodili ponoči, ker jih je bilo sram
Med raziskovanjem je Medvešček spoznal le tri moške vedeževalce. »Bili so pastirji, ki so imeli zelo preprosta vedeževanja. Imeli so cevko, v kateri je bilo pet paličic. Če si potegnil najkrajšo, nisi imel sreče, če si potegnil najdaljšo, pa je bil to dober znak,« je povedal. »Bistveno več je bilo vedeževalk in tudi stranke so bile predvsem ženske. Če so k njim hodili moški, so prišli ponoči, da jih ni nihče videl. Še posebno, če je bil kakšen ugleden kmet, saj ga je bilo sram,« pove Medvešček. »Vedeževalke so ogromno vedele tudi o zeliščih. Če je stranka imela zdravstvene težave, jim je vedeževalka dala zelišča. Določene so uporabljale celo sredstva za omamljanje, na primer posebne gobe in cigansko travo – kristavec. Gre za rastlino, ki raste pri nas, a prihaja iz Indije in so jo prinesli cigani. Če liste kristavca namočiš v vino ali čaj in spiješ, si omamljen. Še močnejši narkotik so semena kristavca.«
Medvešček je hkrati povpraševal, kaj si o vedeževalkah mislijo ljudje v okolici. »O vedeževalkah so govorili dobro in slabo. Dejali so, da se jih je treba bati in da se jim ne smeš zameriti. Vsi so tudi trdili, da imajo vedeževalke nadnaravno moč, čeprav ni bilo res,« je dejal. »Toda vedeževalke niso bile neumne. Ko so sprejele stranko, so jo najprej povprašale, kako je doma v družini. Vedeževalka si je vse zapomnila in potem to vpletala v vedeževanje. Sčasoma je povezala zgodbe različnih strank, zato je poznala vse povezave v bližnjih krajih, s čimer si je lahko pomagala pri napovedovanju prihodnosti,« Medvešček opiše ozadje. »Vedeževalka je denimo rekla ženski, da je nekdo v vasi ne mara in da to vidi v svojih pripomočkih, čeprav je vse izvedela od kakšne druge ženske. Ključna sposobnost vedeževalke je bila, da je znala povezati zgodbe, ki so se med seboj križale.«
A nič drugače ni niti v sedanjih časih. In ne samo v vedeževanju.
