A to je le del Afrike, ki ga v naše domove največkrat kot nerešljiv problem vnašajo predvsem mediji, kajti že tisti popotniki, ki jo resno okusijo, jo naslikajo precej drugačno. In tudi vse statistike niso črne. V prvem desetletju novega tisočletja je bilo v Afriki šest od desetih najhitreje se razvijajočih nacionalnih gospodarstev na svetu, sama celina pa je tudi imela visoko letno rast in bila tudi lani s 5,6-odstotno rastjo najviše uvrščena celina. Njenih 55 držav sicer predstavlja zelo pester mozaik režimov, a so nekdaj odmevni državni udari in trde diktature bolj kot ne preteklost, v porastu je srednji razred in z njim urbanizacija, posledično pa se države politično stabilizirajo in demokratizirajo. Afrika zatorej ne potrebuje novih, sodobnih kolonizatorjev, ampak enakopravnejši položaj v globaliziranem gospodarstvu in blagovni menjavi ter še vedno prijateljsko pomoč in ne tutorstva.

Nekoliko presenetljivo je, da je Barack Obama potreboval skoraj šest let, da je opazil to drugo afriško podobo in zanjo zainteresiral še ameriški zasebni sektor. Od tako imenovanega »sina Afrike«, prvega temnopoltega stanovalca Bele hiše, so prebivalci s celine njegovega očeta ob izvolitvi pričakovali precej več pozornosti. Ko so se že sprijaznili z dejstvom, da so zanj zgolj varnostno, ne pa tudi razvojno in gospodarsko vprašanje, je prišlo vabilo večini voditeljev na zgodovinski tridnevni vrh, ki se je z obljubljenimi 33 milijardami dolarjev (od tega 14 milijard s strani zasebnega sektorja) investicijskih sredstev včeraj končal v Washingtonu. Udeležili so se ga tudi vodilni možje okoli sto ameriških izvoznih podjetij. Ta naj bi v prihodnje bistveno popravila trgovinsko bilanco ZDA z Afriko, ki trenutno kaže, da dosegajo boljši rezultat samo z Brazilijo kot s celotno črno celino.

Gala predsedniška večerja v velikem šotoru na južnem travniku Bele hiše z 800 gosti, ki jih je med drugim zabaval pevec Lionel Richie, je predstavljala vrhunec Obamovega koketiranja z afriškimi voditelji, kritikom pa ni ušlo, da je pri slednjih še vedno veliko bolje zapisan bivši predsednik iz republikanskih vrst George Bush mlajši. V njegovem mandatu se je namreč ameriška pomoč podsaharski Afriki povečala kar za štirikrat, v Obamovem mandatu pa ostala zamrznjena na tedanji ravni. Podobno se je zgodilo z investicijami, prej omenjene milijarde pa so tudi za zdaj bolj obljube, za katerimi bo še mnogo ameriških pogojevanj in, ko gre za zasebna podjetja, iskanja dobičkov. Simptomatično pri tem je, da so samo od leta 2009, ko je Kitajska kot afriška trgovinska partnerica prehitela dotlej vodilne ZDA, investicije te azijske rastoče gospodarske sile porasle za več kot 70 odstotkov, ameriške pa zaostale tudi za evropskimi, ki so od tedaj dosegle le osemodstotni porast.

Naklonjenost vsaj podsaharske Afrike Združenim državam je še vedno večja kot nekdanjim kolonialnim silam in tudi Kitajski, zato je krivdo za zastoj v medsebojnih odnosih iskati predvsem na ameriški strani. Ne gre samo za trgovinske omejitve, te naj bi po zdajšnjem vrhu drastično zmanjšali in s posebnim zakonom omogočili uvoz kakšnih 6000 proizvodov iz 35 afriških držav. Niti ameriška politika niti tamkajšnja podjetja niso prepoznali drugih potencialov mimo nafte in rudnin ter političnih zavezništev v povezavi z večinoma v ZDA šolanimi političnimi povzpetniki. Kritike, ki jih je na Kitajsko s sedanjega ameriško-afriškega vrha naslovil podpredsednik Joe Biden, so bile zato nekoliko privlečene za lase. Potožil je namreč, da je težko pošteno poslovati, ko »nekateri drugi izbirajo bližnjice«, ter pri tem posredno Pekingu očital, da mu je malo mar za pregon korupcije, medtem ko ameriška podjetja utesnjuje že domača protikorupcijska zakonodaja.

Resnica je vendarle drugje. Kitajske v Afriko ne žene želja po dobičku in političnih zaveznikih (o »konsistentnosti« Washingtona pričata povabilo na vrh kenijskemu predsedniku Uhuru Kenyatta, obtoženemu vojnih zločinov pred mednarodnim kazenskim sodiščem, in bojkot Roberta Mugabeja, zimbabvejskega predsednika, ki mu očita kršenje človekovih pravic), ampak lastne gospodarske razvojne potrebe, za katere je pripravljena na široko odpreti denarnico. V lanskem letu je tako njena trgovinska menjava znašala že 206 milijard dolarjev in je za dvainpolkrat presegla ameriško, z investicijami v energetiko, infrastrukturo, kmetijstvo in drugo ter dolgoročnimi posojili po izredno nizkih obrestnih merah pa ostaja brez konkurence. Peking je v zadnjih desetih letih raznim afriškim državam skupaj odpisal tudi več kot 10 milijard dolarjev dolga in brez »zgodovinskih« srečanj naredil za Afriko v minulih šestih letih več kot njen »sin« v Beli hiši. Morda pa bo Obama do koncu mandata vsaj tu ustvaril neko pozitivno dediščino, potem ko se mu je sfižila že skoraj vsa zunanja politika.