Otroci so bili navdušeni, le navodilo jih je malce zbegalo. Najbolj priden? Pa se je oglasil Miroslav, ki je v zadnjem času pridobil veljavo. Morda zato, ker ni ravno zgovoren, rad pa je pomemben in včasih se mi zdi že kar preveč miren? Le kaj bi ga spravilo iz tira, fantiča očalastega? Mirno je predlagal, da bi šel po sladoled kdo, ki bi ga skupaj lepo izbrali, da ne bo prepirov in ne bi slaščičar v Evropi celo dobil vtisa, da se ne morejo zmeniti: »Sladoled iz Evrope ni kar tako!« je mirno zaključil, si popravil očala in čakal na potrditev. Vsi so prikimali, malce s palci na nogah nekaj risali po mivki v peskovniku, ko se je oglasil Karl, za mnoge tudi Korel ali Korelček: »Saj meni ni preveč do sladoleda, a če hočete, lahko sam izberem tistega, ki bo šel ponj. Če pa ne izbiram, ga grem lahko iskat. In če ne izbiram in ne grem ponj, sem lahko zraven, da pomagam. Brez mene ne bo šlo…« je bil prepričan in zvito se je nasmehnil. Že ve! Redko katera igra se je na dvorišču odvila, da ni imel zadnje. In »koze klamf« se sploh igrali niso, ker je on že prej odšel, užaljen kot vedno.

Pa so otroci zopet kimali, sladoled se je zdel vse bližje in cedile so se sline, v Evropi pa je vsak že videl sebe, kako liže in uživa.

»Kdo je največji, tudi med fanti? Kdo si je upal splezati po žogo, ko ste se vsi v hlače...? Kdo še zdaj upa reči, da je Janez upravičeno v 'hausarestu', ker je nekaj že ušpičil? In končno še tole: kdo si je upal iti takrat v Evropo prosit, ko nam je zmanjkalo za sličice za album za svetovno prvenstvo? Ja, saj smo potem zbirali star papir in vrnili posojeno, ampak šla sem pa jaz. Takrat je bila pa Alenka dobra!« se je slišalo energično in odločno. Deklič jih ima za ušesi. In da si upa, je znano. Malce ji je sicer padel vpliv na druge, ko se je Miroslav pojavil na dvorišču. Kot bi s svojim mirom namenoma jezil Alenko.

»Jaz grem po sladoled, ga bom največ dobila! Vi se pa lahko na glavo postavite vsi skupaj, punce tudi nekaj štejemo. Do večera se ne boste odločili, sladoled bi pa vsi lizali, kajne?! No, bo pa Alenka šla, če je tako!« Presunilo me je, da punče o sebi govori kar v tretji osebi, a to je danes očitno v modi. Še v rdečo majico navadno oblečeni Gregorček je samo zijal, meni pa je še zdaj žal, da nisem videl, koliko je bilo sladkosti za otročad in Alenko v Evropi za vogalom.

Iz kuhinje se je namreč zaslišal meni tako ljub in znan glasek: »Na razprodaji sem tako oblekico videla… Greš z mano? Potem te pa še v našo Evropo na sladoled povabim.« In sem vedel, da bo Evropa v seštevku draga zadeva…