Naša Gostilna Špengl je že v osnovi druga zgodba. Drugačna zasnova, stranke, okolje. Vedel sem, da je konkurenca v Celju večja in tudi njen koncept dela poznam. Pa vendar se mi v zadnjem času zdi, da gre vse skupaj že malo predaleč.
Pritiski z vseh strani. Vsi bi imeli vse in poceni. Pa niso krivi gostje; ne, oni so samo preudarni. Krivi smo mi, gostinci. Izgubili smo kalkulatorje in samospoštovanje vrgli v kot. Kdaj bomo začeli računati? Kdaj se bomo dovolj cenili, da ne bomo spuščali cene pod mejo? Povem vam, delati samo za pokrivanje stroškov je bedno. Avtomehaniki, odvetniki, zobozdravniki, umetniki – vsi imajo neki red. »Ura dela je toliko, material toliko. Imam delavnico, imam aparature, predvsem pa – imam denar zanje.« In ti zaračunajo uro dela od 25 do 200 evrov… Samo mi se ne znamo ceniti. Pa smo od zgoraj naštetih edini, ki imamo poleg vseh stroškov tudi velik strošek materiala, ki se ne zaračunava ločeno. Prišli smo celo do absurda, ko meni zaračunajo neko stvar, potem pa pritiskajo, naj jo naprej ponudim brezplačno?!
Določeni gostje vidijo samo ceno soka v trgovini in potem v gostilni – in to naj bi bil bajni zaslužek gostinca. Nihče ne pomisli, da s ceno kave ali soka plačaš tudi stol, mizo, natakarja, kozarec, pranje, elektriko, glasbo, ogrevanje, lokacijo... Na nas je torej, dragi kolegi, da temu naredimo konec. Kalkulatorje v roke in spoštovanje v glavo. Povejmo, da ne bomo delali samo za stroške in davke, saj je to na dolgi rok nevzdržno. Končajmo razprodajo, ker potem zmanjka za plače. Čas je, da se potrudimo biti boljši in ne najcenejši.
