Vedno več zanimanja za taborništvo
Tabornikom se očitno za podmladek ni potrebno bati. Na letošnjem forumu na Rogli se je zbralo kar 40 odstotkov več članov kot pred tremi leti v Braziliji, poleg tega se je v zadnjih letih zanimanje za taborništvo izjemno povečalo. »Razlogov je več. Mladi so ugotovili, da krožki, pri katerih zgolj dobijo neka potrdila, niso dovolj. Pri tabornikih imajo možnost, da sami ustvarjajo aktivnosti, izlete, taborjenja. Sami pripravljajo program in uresničujejo svoje ideje, da o stiku z naravo sploh ne govorimo,« razlaga Miha Bejek, ki se je taborništvu zapisal že pri dvanajstih letih, ker je bil tudi njegov oče tabornik. Danes pravi, da si brez taborništva ne zna predstavljati življenja in da je najbolj srečen takrat, kadar lahko svoje znanje prenaša na otroke, ki se jim na žalost ne obeta lepa prihodnost.
»Mlade najbolj skrbi, kje bodo po zaključku šolanja dobili zaposlitev in stanovanje. Poudariti želim, da jih ne skrbi samo njihova osebna prihodnost, ampak se zavzemajo širše za odpravo nepravičnosti v družbi,« še pravi Bejek, trdno prepričan, da se mladi taborniki veliko lažje izognejo nevarnostim, ki jim pretijo v napornih pubertetniških letih. Naučijo se postaviti zase, spoznajo prave vrednote in pridobijo veščine za reševanje vedno večjih izzivov.
Taborništvo je šola za življenje
Nina Kapelj je tabornica že 14 let. »Ko enkrat postaneš tabornik, si tabornik za vse življenje,« pravi simpatična študentka pedagogike in španščine, ki si želi nekoč delati v »okoljevarstvenem« vrtcu, tesno povezanim z gozdom. »Taborništvo je šola za življenje. To pomeni, da ne kurimo samo ognja in postavljamo šotorov, kot nekateri zmotno menijo. Tu se razvijajo voditelji za prihodnost, saj se taborniki in tabornice že od najmlajših let skozi stopnjevalni program naučijo prepoznavanja problemov skupnosti in družbe. Pri sebi opažam, da sem pridobila ogromno znanja in veščin, zaradi katerih lažje komuniciram s starši, sovrstniki in otroci,« se pohvali Kapljeva in še pristavi, da se taborniki odlični improvizatorji. »Tudi če gre kaj narobe, znamo problem rešiti tako, da se zadeva pogosto konča še bolje, kot smo sprva načrtovali. Še posebej se mi zdi pomembno, da sem med taborniki spoznala prijatelje za vse življenje in da sem doživela čudovite stvari, ki jih ne bom nikoli pozabila.« Tako denimo Kevin Baskuda, ki je v Slovenijo pripotoval iz Afrike, ne bo nikoli pozabil, kako ga je na začetku avgusta na Rogli zeblo.
Temnopolti študent zgodovine je imel pri nas kar nekaj težav s prilaganjem na drugačne vremenske razmere, sicer pa tako kot ostali ni mogel prehvaliti naravnih lepot naše male države. Navdušena je bila tudi Valery Valverde, pa čeprav je doma iz prečudovite Kostarike, kjer od vsega najbolj pogreša občutek varnosti.
Sicer pa so po mnenju naše tabornice Nine Kapelj mladi v današnjem času preobremenjeni z aktivnostmi in zasuti z obveznostmi. Njihov največji problem je, da ne znajo prevzemati odgovornosti za svoja dejanja, ker jih tega ni nihče naučil. Prav tako se ne zavedajo, da je v družbi pomemben tudi njihov glas. »Meni so taborniki pokazali pot, tako da vem, kaj bi rada v življenju. Naučili so me odgovornosti. Mi se ne pogovarjamo o tem, da nimamo prihodnosti. To ni res. Mi imamo prihodnost, vprašanje je samo, kakšno.«
