So pa še svetle izjeme, otočki upanja, kjer so stvari vendarle postavljene na pravo mesto – in ljudje tja, kamor sodijo. Zlasti v deželah, kjer še kaj dajo na dolgo, bogato tradicijo. V Veliki Britaniji, denimo, se kraljica Viktorija in junaki iz romanov Charlesa Dickensa blaženo smehljajo, ko vidijo, da Združeno kraljestvo znova čisla nekdanje statusne vrednote, ko je bila država bogata in močna.

V premožnem delu Londona po nekem nesrečnem naključju stanujejo tudi takšni, ki ne po pedigreju ne po dohodkih tja ne sodijo. Večstanovanjsko hišo si delijo stanovalci, ki so kupili luksuzno prenovljena šestsobna stanovanja po dva milijona evrov, in tisti, ki komaj zberejo za najemnino za staro dvosobno čumnato. Si predstavljate, kakšne muke prestajajo novopečeni lastniki loftov, galerij in drugih bivalnih čudes, v katerih samo straniščna školjka in kljuke stanejo več kot stanovanje sirote v 5. nadstropju? Le kako naj živijo v teh hišah, ko pa je obče znano, da so otroci revnih bolj glasni, da iz teh stanovanj smrdi po »fish and chips« (ocvrti ribi in pomfriju) in da je v takšnih družinah glasno prdenje nacionalni šport. Biti cityjevsko bogat in prenašati vse to je nepopisna travma.

In kot da to ne bi bilo dovolj, se morajo nič krivi zaradi svojega bogastva dnevno srečevati s svojimi nekulturnimi in neukimi sosedi, oblečenimi na razprodajah, ki jim je oxfordska angleščina tuj jezik, Zato so upravljavci in lastniki dela teh hiš sklenili narediti red in ponovno vzpostaviti ravnovesje v vesolju. Vse več takšnih hiš ima dva vhoda. Velikega steklenega, z marmorjem po tleh, zimskim vrtom, s filmsko prijaznim receptorjem za mahagonijevim pultom, z bleščečimi, kot piš tihimi dvigali in še novega, majhnega, iz stranske ulice na drugi strani hiše, s sivimi neuglednimi vrati, najcenejšimi poštnimi nabiralniki in ločeno kolesarnico ter opozorilom, da so na stopnišču kamere, ker v hiši kradejo in uničujejo. Storilci bodo kaznovani! Dva vhoda sta, da se sostanovalci ne bi srečevali. Kajti to bi pomenilo, da morajo lastniki stanovanj iz revij voščiti tistim zgubam dober dan, otroci enih in drugih bi se skupaj vozili v dvigalu, se nemara celo spoprijateljili, o groza, mešanec proletarskih lastnikov pa bi naskočil čivavo z zlato ovratnico. Da ne govorimo o tem, da bi pri vhodu socialno dno srečevali obiskovalci bogatih in potem opravljali, v kakšnem bedni hiši da živijo prijatelji. Zakrknjeni levičarji kričijo o nekakšni segregaciji in rasizmu. Pa to ni res! Vratar luksuznega vhoda pravi, da zanj ni ne bogatih ne revnih, ne belih ne črnih. Zanj so vsi – zeleni. Svetlo zeleni lahko gredo domov mimo njega in dobijo njegov širok nasmeh, temno zeleni pa skozi majhna siva vrata, tam zadaj iz temne zakotne uličice.