Če je namreč težko uskladiti stranki, ki imata v ključnih točkah povsem nasprotna programska izhodišča, je delo najbrž še toliko težje, če se že ena sama stranka zavzema za izključujoče se interese. In ne, ne gre za zmagovito SMC, čeprav drži, da v njihovem osnutku koalicijske pogodbe napovedi kakršne koli spremembe sledi »ampak«. Gre za socialne demokrate, levo stranko v službi interesov »poštenih delavcev in kmetov«. V tem duhu je njihov predsedujoči Dejan Židan ob robu ustanavljanja novega sklica državnega zbora (ponovno) poudaril, da v koalicijskih pogajanjih ne bodo popuščali pri pravicah zaposlenih, upokojencev in seveda mladih, ki ne morejo do služb. Židan si je, to primerjavo bi glede na sedanji resor moral razumeti, zaželel sončno in vroče poletje, a brez suše. Žal ne gre. Kar bi razveselilo dopustnike, lastnike hotelov in upravljalce kopališč, je slabo za poljedelstvo. In nasprotno.

Interes upokojencev je jasen: pokojnine naj se (vsaj) usklajujejo z rastjo življenjskih stroškov in vsi naj spet dobijo tisti znameniti Erjavčev regres. Pri tem se upokojenci sklicujejo na prispevke, ki so jih vplačevali med delovno dobo. A ti so šli za pokojnine staršev današnjih upokojencev. Za njihove pa morajo sedaj plačevati njihovi (zaposleni) otroci. Težava je v tem, da je teh (zaposlenih) sinov in hčera premalo, da bi s svojimi prispevki zapolnili pokojninsko blagajno, zato jo je treba krpati z drugimi proračunskimi viri (davki).

Da se ne bi vse skupaj dokončno sesulo, pokojninske reforme zaposlenim predpisujejo vedno višjo starost za upokojitev in grozijo z vse nižjimi pokojninami. In če se trend pri razmerju med upokojenci in zavarovanci ne bo obrnil (in nič ne kaže, da se bo), bodo slednji, aktivne generacije s službo, morali zgolj za ohranitev sedanje ravni pokojnin plačevati višje prispevke in/ali davke.

Ker bi težko rekli, da so višji davki in kasnejša upokojitev v interesu zaposlenih, se njihovi interesi torej bistveno razlikujejo od interesov upokojencev. A tudi zaposleni imajo svoje pravice, predvsem pa jih je, če ne gre podjetje v stečaj, praktično nemogoče odpustiti. Prav ta menda samoumevna pravica do vseživljenjske službe pa je spet v popolnem navzkrižju z interesi mladih, ki, po Židanu, »tako ali tako težko dobijo delo«. Seveda ga, ko pa zaposlenih, četudi so leni ali nesposobni, nihče ne more zamenjati z bolj motiviranimi mladimi močmi. Še več, zaradi interesov upokojencev morajo ti zaposleni še dlje imeti službo.

Ne le Židanovi, tudi drugi zagovorniki mantre »ljubezen za vse (generacije)« oziroma »medgeneracijske solidarnosti« (v političnem žargonu) se pretvarjajo, da omenjenih »konfliktov interesov« ni, ali pa sadijo rožice, da jih bo samodejno odpravila morebitna gospodarska rast. Ki pa bi, da bi lahko Židanova beseda dejanje postala, morala biti najmanj na ravni kitajske rasti, in to – spričo zadolženosti države – vsaj pol ducata let zapovrstjo.

Kje pravzaprav živite, tovariši?!