A kaj neki si mislijo volilci Alenke Bratušek? Tisti mali odstotek, ki ji je odpustil kardinalne politične napake in tisto kurjo paniko po Jankovićevem udarcu, v kateri je delala neumnost za neumnostjo? Kaj menijo o tem samooklicu za najustreznejšo kandidatko za evropsko komisarko, s katerim jim je v obraz vrgla tole: dragi moji, fučka se meni za stranko, za vaše glasove in težave te države, jaz iščem pot ven, višje, z več denarja in brez skrupul le zase?

Njena argumentacija ob zlorabi stola, ki ji ga bodo vsak čas spodmaknili, je bila tako slaboumna, da boli glava: kandidat za komisarja mora biti politik, tako ravnajo tudi drugje. Deloma to celo drži. V celoti pa drži tole: prav v tej škodljivi praksi tiči levji delež krivde, da je evropska komisija katastrofalna politična tvorba, ki usodno tlači EU navzdol. Barrosovo obdobje politikantstva je bilo obdobje propadanja EU na ekonomskem, zunanjepolitičnem, socialnem in etičnem področju, katerega posledice bomo čutili še leta, tudi če bo Juncker že jutri nehal piti. Politiki, ki že na nacionalni ravni niso pokazali rezultatov, so vzpostavili to absurdno karierno logiko, po kateri jim odhod v Bruselj tako rekoč pripada, ali zato, ker so na lokalnem nivoju v nekem trenutku pomemben politični dejavnik, ali pa zato, ker so pred politično smrtjo. Napredovanje kot nagrada za nesposobnost, to si je prisodila Alenka Bratušek in se kljub vsesplošnemu gnusu ponudila Junckerju, ki jo menda visoko ceni predvsem zaradi spola (a je možno večje ponižanje ženskega boja za enakost kot sklicevanje na spol, ko človeku zmanjka vseh drugih kvalifikacij?). AB je imela minimalno možnost, da po svojem padcu ohrani vsaj nekaj politične kredibilnosti kot poslanka. Namesto tega je s tremi kandidati osramotila celotno državo kot bantujsko tvorbo, ki se odreka suverenemu odločanju o lastnem predstavniku (in to v času, ko države članice besno zahtevajo več nacionalnih pristojnosti), ker so plemena pač skregana.

No, tu smo seveda pri Erjavcu. Tudi temu se je zvrtelo. Bil bi vse, bil bi komisar, bil bi predsednik parlamenta, a ne takoj, malo kasneje, da se ne bi zameril Zaporniku, bil bi minister, morda tudi mister Slovenije?... Tudi njemu se seveda, po prelepih obljubah upokojenskega raja, sladko fučka za penzije, regrese in dodatke in upokojensko telovadbo: šel bi v Bruselj in lepo živel. Več denarja, stran od nadzora javnosti..., stranko in državo pa naj vodijo tisti anonimni upokojenčki.

In smo pri Cerarju. V »komisarski« zgodbi je s Potočnikom pokazal nevarno pasivnost in naslanjanje na javnomnenjsko všečnost namesto načelnosti in jasne proaktivne opredelitve, kdo naj bi nas v tujini zastopal; večni komisarji, ofucani politiki ali izobraženi ljudje? Je bil Potočnik dober komisar? Kdo od tistih, ki so ga desetletja v anketah nagrajevali z največjo priljubljenostjo, to ve? Njegova edina nedvomna kvaliteta je, da ga ni, da je daleč in je tiho. Vsaj v zvezi s privatizacijo vode pa je »nevtralno stališče do javnega ali zasebnega lastništva vodnih virov« njegove komisije jasno pokazalo, da je klonil pred plenilskimi vodnimi lobiji, namesto da bi se odločno zavzel za vodo kot človekovo pravico, ki ne more biti prepuščena ne koruptni politiki ne zasebnim interesom.

Če Cerarjeva sredinskost torej pomeni pristajanje na gnile kompromise, potem smo v novi strašni godlji: SMC bo »glumila« spravljivca in iskala manjše zlo, namesto da bi brez odlašanja zastavila nove, drugačne prakse. In če se je pri komisarski zgodbi še lahko sklicevala na to, da še ni imela izvršne moči, pri Erjavčevem izsiljevanju ne bo več izgovorov: če bo v imenu miru v hiši popustila in na zahtevo DeSUS celo »deložirala« svojega pravkar izvoljenega predsednika parlamenta Milana Brgleza, potem si ni zaslužila zmage na volitvah. Če ne bo v najkrajšem roku po prevzemu oblasti predlagala tudi zakona, ki bo enkrat za vselej odpravil sramotno anomalijo, da lahko zapornik, če je iz privilegirane politične kaste, afne gunca pred in v parlamentu, pri tem pa toleranco oblasti zlorablja za nadaljnje karnevaliziranje politike, potem si bo jamo skopala kar sama. Ob prvem nepriljubljenem ukrepu bo namreč množica v podporo »Mandeli« (ponovitev kot farsa) pred parlamentom čudno hitro narasla…