Letošnji Schengenfest je na trenutke privabil spomine na legendarni Rock Otočec – dež je v zadnjem tednu namreč za seboj pustil pravo razdejanje, prizorišče pa ponekod spremenil v blatno mlakužo. »Poglej moje čevlje,« s prstom nanje kaže 25-letni Miha, ki si v senci pod drevesom nabira moči za nov dan, poln glasbe, plesa in pijače. »Včeraj sem, še preden mi je sploh uspelo postaviti šotor, skoraj do kolen zabredel v blato. Mogoče bi bilo bolje, če bi prostor za šotore postavili kam drugam, ker je tukaj videti, kot bi še včeraj nekdo oral njivo,« se sprva huduje, a hitro pripomni, da se na vreme pač ne da vplivati. »Nekako nam je uspelo postaviti šotor, v njem pa tako samo spimo,« doda. In če so prvi dan preglavice morda delale še posledice dežja, je v soboto zgodaj zjutraj začelo že nagajati sonce. »Spat sem šel okoli štirih, vročina pa me je iz postelje nagnala že okoli osmih,« še pove Miha, ki je letos prvič na festivalu. (Najin pogovor za trenutek prekine trojica lokalnih fantov, od katerih eden na ogromni napihljivi orki leži na strehi avtomobila, drugi pa skozi okno skrbi, da ne zgrmita na tla. Pojasnijo, da tako v Vinico prinašajo vzdušje Schengenfesta.)

Namesto spanja v blatu izkušnja na ekološki kmetiji

»Prestara sem za ukvarjanje s šotorom,« mi kasneje razloži 33-letna Jasna. »Prejšnja leta je nekako še šlo, letos pa smo se odločili za apartma na ekološki kmetiji. Tako me zvečer ne preganja panika, da moram iti ležat na tla, ampak me čaka mehka postelja,« je zadovoljna. Lokalni prebivalci so se zadnja leta kljub začetnemu negodovanju ob množicah glasnih »Ljubljančanov«, ki v Vinici samo razgrajajo, odlično znašli in se na konec tedna, ko poteka festival, dobro pripravijo. Številni ponujajo prenočišča z zajtrkom, nekateri ponujajo še kosila, in tako v treh dneh zaslužijo lep kupček dodatnega denarja. »Včasih nas je vse skupaj res motilo, potem pa smo iz tega naredili nekaj dobrega za nas,« s ponosom v očeh pove Metka, lastnica ekološke kmetije Čemas v okolici Vinice. Tudi sicer so sobe v okoliških krajih, kakor tudi kampih, skoraj popolnoma zasedene. Da pa iztržijo največ, kar lahko, jih ne oddajajo samo za en dan, ampak v paketu – od petka do ponedeljka. Lokalni voznik tovornjaka pa je s šefom prišel na idejo, da za teh nekaj dni postaneta »taksi služba«. »Posla je veliko,« mi začne razlagati, ko se voziva. »Ravnokar sem prišel iz Črnomlja, potem grem po Portugalce v Metliko. Treba je ujeti trenutek, ko imamo tukaj veliko ljudi. Druge dni v letu se tukaj ne dogaja skoraj nič,« doda. Prepričan je, da je festival vsako leto boljši. »Organizatorji se vsako leto naučijo nekaj novega, zato je tudi festival vsako leto bolj kakovosten. Že po samem naboru glasbenih skupin se vidi, da je letos najboljši,« pravi.

Z njim se strinjajo tudi številni obiskovalci. »V treh večerih bom na enem prizorišču slišal skupine Laibach, Die Antwoord, Bajago, HIM in še Morcheebo. Ravno v tem je čar festivala – odlična glasba, dobro vzdušje, fantastična družba in sonce. Kaj več bi si sploh lahko še želel?« bolj sebe kot mene vpraša 22-letni Matjaž. Mnogi bi si sicer želeli, da bi bila Kolpa letos malo toplejša, saj so se v njej hladili le najbolj pogumni. Spet drugi so si v petek zvečer želeli, da bi se organizator bolje pripravil na večerni naval obiskovalcev. Vrsta za prevzem festivalskih zapestnic se je namreč vila do lokalne ceste, kakšnih 200 metrov v hrib. Številni niso skrivali besa. »S fantom sva se na poti sem ustavila na bencinski postaji, da sva kupila vstopnici in bi se tako izognila gneči na blagajni. Ni nama uspelo,« je kar bruhalo iz 31-letne Špele iz Savinjske doline. »Prišla sva samo za en večer, pa še tega sva uro in pol preživela v vrsti, kjer sva čakala na vstop na prizorišče. Še dobro, da ne bova postavljala šotora, ampak kar spala v avtu. Organizator bi moral prej misliti na to in bolje poskrbeti za naval obiskovalcev,« se je hudovala. Sledil je še en udarec. Špele namreč ni nihče opozoril na letošnjo novost na festivalu – organizatorji so uvedli posebne plastične plačilne kartice, na katere se je nalagal denar, plačilo znotraj prizorišča pa z gotovino ali drugimi karticami tako ni bilo več mogoče. Špela je nazaj v vrsto (po kartico) poslala svojega fanta, a se mu je uspelo hitro vrniti in sta ob zvokih Whistleblowerja skupine Laibach zelo hitro pozabila na vse začetne prepreke, ki so jima stale na poti do prve pijače.

Vrhunsko kulinarično doživetje

Tako kot za pijačo je bilo letos znova dobro poskrbljeno tudi za hrano. Poleg vsakoletne ponudbe čevapčičev, pleskavic, solat, pic in mehiške hrane je letos izstopala ponudba ene najbolj znanih in priznanih slovenskih mojstric za hrano – Ane Roš. V samem osrčju festivalskega dogajanja je namreč navduševala s ponudbo izvrstnih specialitet. »Mastercard, ki je pobudnik te akcije, skuša na takšen način narediti promocijo slovenske poulične hrane – boljše, doma pridelane, sveže hrane. Na takšni množični prireditvi je tako na voljo tudi butična hrana, ki je sicer ne bi bilo,« razloži Ana Roš. »Odzivi so bili odlični, saj je ozaveščenost o dobri hrani iz leta v leto večja, zlasti pri mladih. Treba je vedeti, da tudi gostje v Hiši Franko niso samo starejši ljudje, ki imajo veliko denarja. Zadnje čase opažam vse več mladih, ki nekaj časa varčujejo za dobro kulinarično doživetje. Mladi danes tako ne jedo več izključno na študentske bone ali v menzah, temveč se zavedajo izkušnje, ki jo lahko prinese dobra hrana,« sklene.