Čeravno so temni oblaki obetali trajnejši dež, sva bila z Gasarjem z vremenom zadovoljna. Bil je dan za obisk volov.
Da, volov alias kastratov, bikov, ki so jim v rani mladosti stisnili ali odrezali testise in jih tako spremenili v goveje evnuhe. Kajti vol se ne rodiš. Vol postaneš. Vitomir Bric iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica pojasni: »Kastracija moških živali je verjetno tako stara kot živinoreja sama. Nekateri pravijo, da gre za nekaj tisoč, pa tja do deset tisoč let, čeprav osebno mislim, da gre za še starejše postopke. Fiziološko gledano gre za bistveno nižjo raven testosterona, moškega spolnega hormona v krvi. Živali postanejo mirnejše, ne skačejo druga po drugi tako kot recimo pri nas, v vzrejališču plemenskih bikov, se raje pasejo, so bolj ubogljive, kar je pomembno za delo, počasneje rastejo, a tudi bolj enakomerno, po navadi so tudi večje ob koncu rasti. Je pa razlika med živalskimi vrstami. Osel recimo, ki ima že tako izrazit spolni nagon, se po skopitvi še kar nekaj let poskuša pariti.«
Prostodušno gledano bi voli morali izgubiti svoj smisel, saj so v preteklosti služili predvsem kot delovne živali, ki so jih potem nadomestili traktorji. No, do pojava traktorjev so bili voli posebno, malodane sveto govedo. Nemalokrat glavna družinska premičnina.
Dr. Inja Smerdel iz Slovenskega etnografskega muzeja jih med drugim imenuje tudi »podjarmljena moškost«, v zapisu iz leta 2011 pa s številnimi primeri likovnih upodobitev volov skozi čas dokazuje silno povezanost teh živali z ljudmi. V nekaterih krajih z volom še vedno istovetijo svojo regionalno pripadnost. V hrvaški Istri, ki v dandanašnjem splošnem prizadevanju prebiti se v globalnem z nečim ekskluzivnim izmed okoliških regij kaže presežen talent za samopromocijo, pasmo govedi boškarin promovirajo kot nekaj najboljšega, kar se je v zgodovini govedoreje zgodilo, vol pa je pristal tudi na hrvaški znamki. Pri nas se po zaznavah mag. Smerdelove z voli izraziteje istovetijo predvsem Bločani, ki so v vasi Zavrh živali postavili tudi spomenik.
V Merčah je šla družina Žiberna še dlje. Spomenik volovji zgodovini predstavljata dva živa vola, Pepo in Riko. »Naša družina je imela vedno vola in kravo. Bogatejši so delali s konji, revnejši pa z voli,« razloži čila gospa Lea. Ker je imela vsaka kmetija praviloma samo enega vola, so si jih, kadar so za vleko pluga potrebovali močan par, posojali. Sosed sosedu. In za gospo Leo je obstoj Pepa in Rika pomemben v toliko, ker gre za potomca prav tiste telice, ki jo je pred 66 leti, ko se je primožila v Merče, pripeljala s seboj. »To je švicarska pasma govedi, ki je za kraški kamen najboljša. Simentalka in črno-bela pasma sta bolj mehki. Nista za naš kamen. Ja, včasih je bil vol traktor. Moja mama, ki je sicer umrla mlada, pri osemintridesetih, ker jo je ugriznil stekel pes, je nekoč odpeljala veliko bukev v Trst. Bila je furman. Ženska od hudiča. Korajžna. Šla je po bukev, ki je prej zlomila tri vozove. Napregla je ob dveh zjutraj. Bukev je bila dolga 12 metrov, spredaj je bila široka 0,80, zadaj pa 1,20 metra. Ko je z dnevom prihajala v Trst, so vse ladje začele tuliti s sirenami, da prihaja. Takšna je zgodba. Dobila je 2500 lir, kar je bilo enako petim volom po 500 kilogramov.« Bistvo primernosti oziroma neprimernosti določene pasme goveda za kamnito krajino je v kopitih, v »trpežnosti« govejih podplatov, bi lahko tudi rekli, kar pa je spet primerljivo z razliko med kopiti srnjadi in gamsov.
Estradnika
Vol je torej bitje, ki zrine. Molče. Takšna je njegova usoda. Zato so se nama z Gasom svinčeno temni oblaki zdeli primernejša svetlobna kulisa za fotografiranje kot sonce. Oblaki, dež, blato, vol, usoda. Te vrste deterministični sklop predstavljajo. A naj v izogib zmoti povemo, da v filmu Apokalipsa zdaj, v tisti sceni klanja govedi, ne nastopajo voli, temveč vodni bivoli. No, življenji Pepa in Rikija se od življenj mnogih generacij njunih volovskih predhodnikov kakor tudi nekaterih sedanjih vrstnikov razlikujeta po tem, da ne živita zato, da bi lastniki samurajskih mečev na njiju preizkušali učinkovitost svoje igrače, niti ne zato, da bi garala ali končala v želodcih sladokuscev, o čemer nekaj več kasneje. Pepo in Riki sta predvsem manekena. Nastopača. Estradnika. Živita, spita, jesta (cca 40 kilogramov trave dnevno), pijeta zgolj zato, da obstajata oziroma da ju ima Ivan Žiberna, Lejin sin, na voljo za nastopanje na prireditvah. Na katerih je volovska vprega spektakel. Fascinantno ogromni, približno 1200 kilogramov težki živali sta to, in kljub temu, da sta evnuha, imata še vedno »frajerski« pogled.
Gospoda Ivana vprašamo, iz kakšnih vzgibov sta pravzaprav nastala: »Enostavno mi je bilo dovolj tega, da sem si moral vole za povorke izposojati, saj se je velikokrat zgodilo, da mi je kdo odpovedal obljubljeno. Tako sem se odločil, da bom imel svoja. Prvi je bil Pepo, nato Riko,« pojasni človek velikih koščenih rok, ki so videti kot čvrste oprijemke. Gospod Žiberna je v osnovi kamnosek, sicer pa motor turističnega dogajanja tako v Merčah kot širše na Primorskem in tudi v zamejstvu. Človek jasnih misli in strastne predanosti. Da to, kar počne, enostavno in predvsem ljubi, je očitno. Ljubi pa predvsem pripravo vozov. Z raznimi prikazi. Za marsikatero urbano dušo so vozovi s prikazi, kakršni se dogajajo na raznih kmetskih povorkah in slavnostih, bržkone precej neganljiv prizor. Zanj in za tisoče obiskovalcev tovrstnih množičnih prireditev pač ne. Nasprotno, te zadeve razumejo kot najljubši možen »showtime«.
Volovska vprega je spektakel. »Šef prireditve v Švici, kjer se zbere tudi po sto tisoč ljudi, mi je dejal, da imam nekaj, česar nima nihče, in da bi dvorana, če bi s svojo vprego zapeljal v areno, od navdušenja eksplodirala. Ponujal mi je prevoz v Švico, vendar pa nimam toliko časa. Glavne prireditve tako ostajajo kraška ohcet, praznik pršuta in terana v Dutovljah, kjer gre bolj kot za pršut in teran prav za povorko, furmanski praznik v Postojni in pa rimljanske igre v Ogleju, kjer smo glavna atrakcija, saj po koncu simulirane bitke z voli, vpreženimi v plug, zarežemo brazdo okoli novoosvojenega rimskega ozemlja, tako kot so Rimljani osvojena ozemlja označevali nekoč,« gospod Ivan pojasni, kateri so glavni termini za nastope.
Gre pa tudi za prestiž. Ko je pred časom na neki povorki z volovsko vprego, pri kateri je krava na vozu, ki sta ga vlekla Pepo in Riki, med vožnjo orala zaplato na voz nasute zemlje, prejel šele šesto nagrado, ni bil prav nič zadovoljen. Da je šlo za afero širšega značaja, pove, in da ga je zaradi domnevno nepravične uvrstitve na poseben sestanek poklical tudi sežanski župan, s katerim sta družno premislila o smiselnosti ponovne udeležbe. Ob tem velja povedati, da ima Ivan Žiberna sicer nadvse spodobne izkušnje z bolj konvencionalnimi oblikami tekmovalnosti. V sedemdesetih letih je bil nogometni vratar in med drugim branil tudi za ljubljanski Mercator (danes Svoboda Vič), ki je takrat igral v drugi jugoslovanski ligi. Človek torej, ki ve, kaj je tekma.
Koliko volov je v državi?
Vendar Pepo in Riki nista edina preostala vola v državi. Mišljeno v dobesednem smislu seveda, saj je figurativno vol, kot vemo, tudi metafora za človeško nespamet. Točno število volov v državi je neznanka. Statistični urad jih prešteva skupaj z biki, iz podatka, da jih je leta 2012 življenje končalo nekaj čez 600, pa je sklepati, da so v svetu goveda izrazita manjšina. In to statistično enačenje bi bilo nemara treba popraviti. To, da se je njihov status najboljšega človekovega prijatelja spremenil v status živali za zakol, morda pri nekaterih budi vsaj kanček zadrege, saj to nenazadnje pomeni, da »ješ prijatelja«. »Lačen, da bi vola pojedel,« je staroslovenski izraz in velja si naliti čistega ekonomističnega vina. Vol je lahko danes aktualen zgolj kot mesnina, volovsko meso pa je posebnost, ki išče svoj prostor tudi na slovenskih krožnikih. No, v primerjavi z Avstrijo, kjer se z vzrejo volov za zakol bavijo brezkompromisno masovno, je v naših krajih še vedno bolj ali manj ekskluziva. Kot na primer v Volavljah, vasi nedaleč od Ljubljane, kjer vsako leto, tako tudi pred kakim mesecem, tradicionalno na žaru, na način sprotnega rezanja zalogajev, kot pri kebabu, spečejo 500-kilogramski primerek. Že ime vasi pove, da ga je dobila po volih, ki so jih, kot pravi Slavko Bučar, organizator dogajanja, svojčas gojili za to, da so vlekli splave s hlodovino po Savi.
Torej, »ups!« Nekateri ste zaznali pravilno. Ta zapis se je iz opisovanja ljubkosti govejih evnuhov, v katere se človek zaljubi in bi jih najraje predvsem gledal oziroma božal njihova veličastna telesa, prestopil v kulinarične vode. In vrli Morrissey (pevec Smithsov, ki nosi napis Meat is murder) bi ta izvod časopisa že protestno zažgal. A življenje ni pravljica. Zatorej: »Kamor b'k, tja še štr'k.« Ker gre za kastrate, naj bi bilo volovsko meso okusnejše od mesa običajnega goveda. Dr. Jože Osterc z ljubljanske biotehniške fakultete takole pojasnjuje tempo, ritem in okoliščine vzpostavljanja odnosa do volovskega mesa pri nas: »Po drugi svetovni vojni se je ob opuščanju volov za delo hitro uveljavilo pitanje mladih bikov, ki smo jih uspešno prodajali v razvite evropske države. Tam je kakovostne mlade govedine primanjkovalo. Te bike smo pitali intenzivno, v hlevih. Marsikje v Evropi pa se je vzreja volov za prirejo mesa ohranila, ponekod celo razširila. V Franciji je zelo razširjeno pašno pitanje volov mesnih pasem do velikih tež. Po navadi dve leti. Pitanje na paši je običajno precej ekstenzivno, prirasti so manjši in živali se ne zamastijo preveč. Meso volov je že ob manjši količini podkožnega loja praviloma dobro prepredeno z medmišičnim lojem, torej marmorirano in zato bolj sočno od mesa bikov. Okusnejše je. Seveda pa je zelo pomembno, da so voli mirnejši in jih na paši laže obvladamo kot bike, sploh ko ti spolno dozorijo. V zadnjem času se zanimanje za pitanje volov povečuje tudi pri nas, ker je s pašo volov mogoče izkoriščati marginalne travne površine, ki bi se sicer zarasle, ker so zaradi konfiguracije terena, strmin, kotanj in skal, za strojno obdelavo neprimerne.«
Mitska bitja in salame
Eden glavnih poskusov vzpostavitve vzreje volov pri nas se je zgodil v zgornjem toku Drave, v občini Radlje ob Dravi, kjer se takoj nad reko dvigujejo za stroje težje obvladljive strmine. Prelepi, a odročni kraji, kjer se na reki druga za drugo vrstijo spektakularne dravske elektrarne, stavbna arhitektura pa obuja spomin na rajnko Avstro-Ogrsko. Vzrejo volov za mesnine so zastavili na kmetijski fakulteti v Mariboru, glavni pobudnik pa je bil danes že upokojeni dr. Marko Volk. Inspiriran tudi z avstrijsko izkušnjo je ugotovil, da so voli idealni za vzrejo v hribovitih predelih Pohorja. »Z njimi ni dela in so absolutno ekološko neoporečni. Ker so mirni in krotki, jih enostavno spustiš na pašo. Hranijo se torej izključno s travo,« razloži gospod Janko Grace, ki se je z vzrejo začel ukvarjati pred petimi leti. Dvesto let stara kmetija stoji na mali planotici na hribu nad Vuhredom, do katere prideš po izrazito strmi serpentinasti cesti. Gospod Grace je, zanimivo, tako značajsko kot tudi fizično podoben Ivanu Žiberni, sploh izrazita skupna točka pa je njun odnos do pojma »dopust«. Medtem ko Žiberna pri svojih šestdeset in nekaj letih življenja sploh še nikdar ni bil na počitnicah, je Grace ob podobnem življenjskem stažu to sicer bil, vendar pa nikdar na morju. »Ker sem dopust vedno izrabil za to, da sem nekaj delal, vključno s tem, da sem svoje čase vozil kokošja jajca na Krk,« pove ta nekoč štajerski, danes pa koroški čilež. Rodil se je namreč na Štajerskem, po novih administrativnih spremembah mej pokrajin pa živi na Koroškem.
V hlevu poleg hiše trenutno biva šest voličkov, ki ob nujni pomisli, da jim preostaja le še slabo leto življenja, delujejo toliko bolj najstniško razigrano. Kot mularija, ki se je naključno srečala v koloniji. Crkljavčki. Stalno bi se nekaj božali, te lizarili z velikimi hrapavimi jeziki in se ponujali v čohanje. Nimajo imen. Samo številke. A pustimo emocije. To je ekonomsko poglavje, zatorej ostanimo pri ekonomističnem diskurzu! Kot rečeno, so voli skrajno ekonomična živina. Krotki, kot so, se samostojno pasejo po planoti, ki jo je težko izrabiti za kaj drugega kot pašništvo, brez postranskih incidentov, kakršne znajo povzročati stalno vznemirjeni biki, pridobivajo težo in na koncu zrastejo v okusen zalogaj: »V primerjavi z junetino ima volovje meso bistveno manj podkožne maščobe oziroma je maščoba sestavni del mesa, zaradi česar je meso izredno sočno. Razlika v okusu je izrazita, in to njim v prid. Ko enkrat poskusiš volovje meso, si ne želiš več junetine. Je pa tako, da je nekoč volovje meso veljalo za drugorazredno, medtem ko mu je zadnje čase cena spet zrasla. Če bi nas bilo več pridelovalcev, bi ga bili sposobni tudi bolj uveljaviti, čeravno z odkupom ni večjih težav. Mesarji točno vedo, za kaj gre.«
A tudi čredica oštevilčenih voličkov iz Sv. Vida je prav na dan, ko je goro obiskala naša posadka, bila deležna turističnega obiska. Zgolj za to, da enkrat vidijo vole, kar samo po sebi govori o tem, da so voli del še vedno močno delujoče kolektivne podzavesti, se je na hribu pojavil kvartet estonskih turistov. Jih pobožal, pofotografiral, si orosil oko in napolnil srca z emocijo. Neke vrste mitska bitja. Nekako mistično minimalistično, kot bi šlo za planet ali kemijski element, v angleščini ali nemščini tudi zveni ime za vola – ox,Ochse, dejstvo, da vol predstavlja tudi enega od znakov kitajskega horoskopa, pa dodatno daje misliti, da gre za bitje, ki številnim ljudem predstavlja več kot zgolj žival. Rojenim v njegovem znaku Kitajci pripisujejo moč, nežnost, metodičnost ter neomajnost oziroma iz teh lastnosti izhajajočo uspešnost, med najbolj znanimi osebki, rojenimi v tem znaku, pa so Napoleon, Chaplin in Disney.
Vole v vsakem primeru vzljubiš. Tista specifično nežna čela imajo. Nehote tudi pomisliš, da bi bil svet morda idiličnejše prežvekovalski, v kolikor bi bila volovska mentaliteta prevladujoča. Vendar pa temu enostavno ni tako, zato tudi prisrčno razigrana posadka iz Sv. Vida ne bo deležna estradne kariere Pepa ter Rikija. Končala bo v golažih, juhah, salamah in drugih oblikah slastnih mesnin. Zatorej »šmrc, šmrc«, in »dober tek« obenem.