Kdo se boji Zdenke Badovinac? 2.

Kar nekaj skoraj apologetskih navedb v citirani kolumni z dne 26. julija izpod peresa Jedrt Jež Furlanove – v nadaljevanju JJF – me je zbodlo, da sem se odločil za tale prispevek. Za uvod najprej tole: sam sem na tem mestu nekaj časa pisal kolumne, pa si takega robatega jezika, ko je treba objektivno pogledati na dogajanje (beri: prispevke novinarja Petra Raka, ki je zagotovo zelo kompetentna osebnost na likovnem področju tako po izobrazbi kot pristopu, maja in junija letos v Delu), ki je upravičeno burilo duhove še pred aprilskim razpisom za vodstveno mesto v Moderni galeriji, ne samo na ljubljanski, ampak na vseslovenski likovni sceni, nisem nikoli, res nikoli dovolil. Nekaj je pač zajedljiv stil, ki ga goji JJF, nekaj pa so ugotovitve točno določenih, zelo uglednih strokovnjakov iz galerijske, muzejske in kritiške stroke, ki jim je Peter Rak omogočil polno in vsebinsko različno svobodo izražanja o dolgoletnem stanju, zoženi dejavnosti, o bodočnosti pomembne slovenske ustanove na likovnem področju. Ugotovitve, ki so zelo objektivne in ki jih lahko sopodpiše tudi vrsta sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dejavnost pač ne ustreza kriterijem raznih mednarodnih prireditev doma in v tujini, o katerih se je na Rakovo povabilo zlasti kritiško odzval dr. Tomaž Brejc.

Spoštovana JJF, to ni bila nobena »rokohitrska in prozorno orkestrirana akcija«, ki naj bi se zoperstavila temu, »da je Zdenka Badovinac zelo pomembna direktorica«, kot ste zapisali in ugotovili z besedo za tem »Podpišem«! Je pa in bo morda v pomoč članom galerijskega sveta, pa tudi ministru za kulturo glede odločitve o podaljšanem ali novem vodstvu Moderne galerije. Ko pozivate na kopanje po arhivu, poročilih in podobno, kar naj bi veljalo očitno za Petra Raka: ali vam niso imena, kot so Andrej Medved, dr. Tomaž Brejc, Breda Kolar Sluga, dr. Nadja Zgonik, akad. slikar, prof. Gustav Gnamuš, dovolj kompetentna, saj so zanesljivo spremljali dejavnost Moderne galerije več kot dvajset let. In ne se sklicevati na vodje v odhajanju v pokoj, kot sta Mitja Rotovnik, Ivo Svetina. To so druge zgodbe, ki nimajo nobene zveze s tekočo in zelo perečo problematiko predstavljanja dosežkov sodobne in tudi polpretekle slovenske in tuje umetnosti – tiste, ki po vseh merilih, recimo vsaj stoletnih rojstnih letnicah še sodi v pristojnost Moderne galerije.

Za konec morda še tole. Slučaj je bil, da sva bila v tem mesecu več dni skupaj z danes žal že pokojnim pisateljem Vladimirjem Kavčičem. Mimogrede sva se dotaknila tudi tega perečega kadrovskega problema. Najin razmislek je šel v smeri, da bi bilo umestno objavljati tudi mednarodne razpise za taka vodstvena mesta, kjer gre očitno za deficitarno kadrovsko področje. Morda bi se tako izognili tudi »sveti preproščini, cepljeni z aroganco anketarjev v imenu vse(ne)vednosti«, kot se vam je, spoštovana JJF, zapisalo ob koncu. Vsekakor pa vaši osebni nekompetentnosti, da presojate o področju, ki ga vse premalo obvladujete.

ALEKSANDER BASSIN