Ko govorimo o arhitekturi Ljubljane, se vedno najprej spomnimo na Jožeta Plečnika. Na Edvarda Ravnikarja pomislijo le redki, čeprav je ravno on v povojnem času pustil močan pečat v glavnem mestu. A to se bo spremenilo, pričakuje dr. Aleš Vodopivec s fakultete za arhitekturo, ki se spominja, da je bil tudi odnos do Plečnika včasih izjemno slab, pa se je s časom izboljšal. »Najprej ga je morala tujina prepoznati kot izjemnega arhitekta, potem se je odnos izboljšal. Enako bo z Ravnikarjem. V tujini ga cenijo, vse bolj ga začenjamo tudi v Sloveniji,« je zatrdil Vodopivec.
Od junija je Trg republike državni spomenik
Vzrok za zadržanost do Ravnikarjeve arhitekture je po Vodopivčevem mnenju to, da njegovo delo sovpada s političnim in ekonomskim sistemom, ki smo ga z osamosvojitvijo zavrgli. »Paradoks pri Ravnikarju je ta, da se nikoli ni udinjal takratni politiki, nikoli ni bil niti član partije. Ravnikar je v tistem času lahko delal, ker je bil tako superioren na tem področju, da mu politika ni mogla odreči strokovnosti,« zagotavlja Vodopivec. Upa, da bomo s časom postali objektivnejši do stvari, ki so nastale v času prejšnjega sistema.
Trg republike (prej Trg revolucije) velja za najobsežnejše Ravnikarjevo delo, ki poleg tega najbolj kaže njegove avtorske poteze. Pomembnost kompleksa je že leta 2008 prepoznal zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je takrat pripravil prve podlage za razglasitev za spomenik državnega pomena, vlada pa je to storila junija letos. »To je eden od uspešnejših modernih trgov v 20. stoletju. Ker je vitalen in so ga ljudje sprejeli,« je dejal Vodopivec in dodal, da se je vrvež pred tridesetimi leti preselil ravno tja. »Šele ko so začeli urejati nabrežja, se je center preselil vzdolž Čopove k Ljubljanici.«
Ko bosta Mestna občina Ljubljana in družba BSL predvidoma septembra končali prenovo ploščadi, bo trg prvič dobil smisel, kakršnega mu je v izhodišču namenil Ravnikar. Brez parkiranih vozil bo postal osrednji državni in mestni trg, na katerem se bodo odvijali protokolarni dogodki, so povedali na mestnem oddelku za promet.
V Beogradu so se ustrašili simbolnega pomena trga
Ravnikar je moral svoj projekt Trga republike med dolgotrajno gradnjo neprestano prilagajati. Njegova prva zamisel je bila zgraditi dve identični stolpnici s kar 21 nadstropji, med njiju pa je želel umestiti spomenik revoluciji. V eno izmed stolpnic je domača politika želela vseliti izvršni svet republike, v drugo pa centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Prostori v Maximarketu so bili namenjeni gospodarski zbornici in ministrstvom.
Kmalu po začetku gradnje so v Beogradu potegnili ročno zavoro, se spominja Vodopivec, ker so se ustrašili simbolnega pomena kompleksa, v katerem so nameravali strniti ključne politične organe. »Ta monumentalni trg so videli kot izraz naših teženj po suverenosti, zato so ustavili gradnjo,« je pojasnil Vodopivec.
Nedokončano gradbišče je bilo nekaj let povsem zapuščeno. Šele ko je slovenska politika pristala, da novogradnjo nameni komercialnim dejavnostim, se je gradnja lahko nadaljevala. »Ravnikar je stolpnici znižal za polovico in jima dodal 'kape', da sta bolj dinamični. Zaradi znižanja stolpnic pa je začel ob vznožju dodajati pritlične izrastke,« je razložil Vodopivec.
»Ključne objekte moramo ohraniti«
Tudi Cankarjev dom je moral domisliti pozneje. Ideja za gradnjo kulturnega centra je prišla ob stoti obletnici rojstva Ivana Cankarja, Ravnikar je kmalu začel pripravljati načrte, sama gradnja pa se je začela leta 1978. Ravnikar se je moral ponovno ukvarjati s političnimi zahtevami. »Politika je določila, koliko sedežev mora biti v Gallusovi dvorani. Zahtevali so jih 1500, da so poleg koncertov in drugih prireditev v njej lahko prirejali partijske kongrese,« se Vodopivec spominja, kako se je Ravnikar ubadal s postavljanjem sedežev, da bi jih vse spravil v dvorano.
A ko beseda nanese na Cankarjev dom, Vodopivec ne more mimo prenove pred nekaj leti, ki je bila po njegovem mnenju opravljena nestrokovno. »Danes, ko tuji arhitekti pridejo pogledat Cankarjev dom, mora biti eden od poznavalcev z njimi, da jim pove, kaj je Ravnikarjevo in kaj ne,« se še vedno jezi Vodopivec. »Če bi šlo za zasebnega lastnika, ki ima zgolj komercialen interes in je nekulturen, takšno vedenje ne bi bilo opravičljivo, bi bilo pa do neke mere razumljivo. Tu pa je lastnica država, zato je nerazumljivo in nedopustno,« je poudaril Vodopivec, ki je prepričan, da bi morali vsaj nekatere Ravnikarjeve objekte ohranjati čim bolj avtentične.
»V tujini nam zavidajo to arhitekturo, ker je posebna. Ravnikar in njegova šola so pomanjkanje materialov, ker uvoza v tistem času praktično ni bilo, nadomestili s tehnično inventivnostjo. Vsako okno, vsak detajl na stavbi so domislili, našli izdelovalca in mu naročili izdelavo,« je razložil Vodopivec, ki pa priznava, da je ravno zaradi tega obnova tovrstnih objektov zahtevna. »A ni nemogoča! Neke stvari so dokument časa in kulture in če jih bomo izgubili, ne bomo imeli biti s čim prepoznavni v svetu,« poudarja nekdanji Ravnikarjev učenec.
Vidni ostanki Emone samo na dveh mestih
Ravnikar je imel po Vodopivčevih besedah izjemen posluh za zgodovino in si je želel arheološke ostanke iz časa Emone nekako vključiti v svojo arhitekturo. A časi temu niso bili ravno naklonjeni. Pobude o prezentaciji rimskih ostankov na območju Trga republike niso obrodile sadov, čeprav je izkopavanja vodila Ljudmila Plesničar - Gec, ki je bila po besedah kustosinje Mestnega muzeja Irene Šinkovec neumorna zagovornica ohranitve in prezentacije. »V modernizmu je bil odnos do zgodovine neizprosen. Prepričani so bili, da morajo prelomiti vse vezi s prejšnjimi časi,« je danes nerazumljivo logiko pojasnil Vodopivec in navrgel, da so v času gradnje NUK ostanke Emone na tistem mestu dobesedno razstreljevali.
Na širšem območju Trga republike po besedah Šinkovčeve tako lahko najdemo le ostanke severnega zidu Emone v Ulici Josipine Turnograjske, na Erjavčevi ulici pa je ohranjen del zahodnega rimskega obzidja. A arheološke najdbe na tem območju so vse prej kot nezanimive. Najdbe so recimo razkrile tudi ime enega izmed Emoncev iz 3. stoletja. Gre za Fructuosusa, ki je bil »suženj iz vladarske hiše in je v imenu gospodarja opravljal finančne posle ter skrbel za njegovo imetje«, je povedala Šinkovčeva in razkrila, da so arheologi do njegove identitete prišli prek oltarja Jupitru Varuhu, na katerem je pisalo, kdo je bil ta Emonec, ki je pred približno 2000 leti tlačil prst na današnjem Trgu republike.