Tega po letu dni ni od nikoder. Tudi sprememb in ukrepov, ki bi povrnili zaupanje vernikov in nižje duhovščine, zato ni na vidiku. Vračata pa se odslovljena nadškofa, ki sicer ne bosta več ordinarija, bosta pa najbrž vsaj poskusila obnoviti izgubljeni vpliv v zdaj zmedenih znotrajcerkvenih omrežjih. Ne gre spregledati, da svojega deleža odgovornosti za finančni polom nista nikoli konkretno pojasnjevala. Za kaj je kdo kriv in v kolikšni meri, smo razgrinjali mediji, a brez njunih odzivov. V še bolj neprediren molk se je po njunem odhodu zavila tudi mariborska nadškofija, za katero še vedno ni jasno, ali jo čaka stečaj ali poravnava. Kaj torej vrnitev obeh nadškofov sploh pomeni? Zgolj milostno vrnitev v domovino po pretečeni kazni? Ali nekakšno tiho rehabilitacijo? Za odgovor na to vprašanje se je najprej treba spomniti, kaj se je v tem letu v slovenski Cerkvi sploh dogajalo.

Po prevladujoči cerkveni interpretaciji glavni krivec za mariborsko polomijo Mirko Krašovec je bil decembra lani v zadevi Betnava (nepravnomočno) obsojen na dve leti zapora. Zanimivo je, da v Cerkvi med sojenjem niso niti za hip podvomili o morebitni pristranskosti sodišča. Nasprotno, le dva dni pred izrekom sodbe je nuncij Janusz sporočil, da mu je bila kanonična kazen (izgon v Šentpavel in odvzem vseh nazivov in ugodnosti) naložena zaradi »dokazanih« nezakonitih dejanj. Da se ve, da je kriv. Glede Stresa in Turnška je bil Rim veliko bolj molčeč, čeprav so zapisniki (nad)škofijskega gospodarskega sveta več kot zgovorni... Sta torej za Rim manj kriva kot Krašovec? Bo moral slednji prevzeti vso krivdo?

Julija lani »obglavljena« Cerkev se je v tem letu večkrat izkazala tudi za brezglavo, pred volitvami z neskritim preferiranjem SDS. Ko je vodstvo SŠK Janševe argumente sprejelo za edino relevantno razlago sodnih dogajanj, je prekoračilo tanko črto, ki loči politično izrekanje od politikantstva. To je zmotilo tudi mnoge vernike in duhovnike. Ne prvič, odkar SŠK vodi škof Andrej Glavan. Spomnimo: zaradi objave »velikonočnega« intervjuja z Janševimi v Družinini ediciji je protestiral pater Bogdan Knavs – in požel le medijsko diskreditacijo. Cerkveno vodstvo je molčalo, duhovniki in verniki so se razdelili. Domneva nekaterih, da Stres prihaja Glavanu na pomoč in da mu je mariborski poker »odpuščen«, vsaj delno, torej ni neverjetna. Podobno velja za dr. Turnška. Vrnitev obeh škofov pa je nenavadna še z enega vidika. Z njima se ne vrača priljubljeni škof Alojz Uran, zanj ni milosti. In vendar je Uran za razliko od omenjenih pravočasno opozarjal na tveganost poslov v Mariboru. Med drugim je ustavil tudi razkošno obnovo dvorca Goričane in kardinalovo naselitev v njem. Je bil to njegov hudi greh? Če je bil, je marsikaj jasneje.