Stanovalci v bližini Cankarjevega doma ob večerih zapirajo okna, saj se iz hrama kulture razlega predirljivo vreščanje ptic ujed. Gre za tako imenovane zvočne plašilce, s katerimi skušajo odgnati vrane, ki tam skupinsko prenočujejo. S podobnimi težavami in tudi podobnimi rešitvami se sicer ukvarjajo tudi v državnem zboru.
Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki tudi stanuje v neposredni bližini, pravi, da vrane opazuje vsak dan. »Včasih je nebo povsem črno. Ob mraku se jih tukaj zbere nekaj sto.« Ptice jih sicer ne bi motile, če ne bi s svojimi iztrebki umazale vse okolice. »Vsi vhodi so bili povsem ponečedeni, v takšnih razmerah pa ne moreš sprejemati gostov, kaj šele visokih gostov.« Kakšen mesec so tako najemali čistilni servis, da je vsako jutro izbrisal sledi vran, nato so se odločili za bolj sistemski in sofisticiran pristop. »Vrane menda lahko preženeš tako, da jih nekaj v opozorilo ostalim ustreliš, ali pa s posnetkom oglašanja ptic ujed, ki so njihov naravni plenilec. Slednje so nam svetovali tudi vsi ornitologi, s katerimi smo se posvetovali,« pojasnjuje Rotovnik.
Tako so res kupili in namestili napravo, ki se je ob mraku samodejno prižigala in tudi po petnajst minut glasno odganjala nezaželene obiskovalke. »Vrane so sicer res izginile, so pa sosedje znoreli,« dodaja sogovornik, nesrečen ob dejstvu, da se mora tik pred slovesom od Cankarjevega doma ukvarjati z jezo sosedov. Pravzaprav smo ga poklicali ravno v trenutku, ko je odgovarjal na protestno pismo enega od okoliških stanovalcev. »Razumem njihovo nejevoljo, posnetek je res zelo glasen, vreščanje pa predirljivo.« A s predvajanjem ne morejo prenehati, saj se bodo vrane spet vrnile. To se je namreč že zgodilo – po tednu tišine so vrane spet prenočevale na njihovem pragu. »Zdaj smo se odločili, da bo posnetek v krajših intervalih in po potrebi predvajal receptor, upamo, da bo za sosede to nekoliko bolj sprejemljivo.«
Raje v mestu kot na polju
»Po več desetletjih, ko vran v mestih ni bilo, se zdaj vračajo. To je neka nova okoliščina, s katero se meščani soočajo,« pravi ornitolog Tomaž Jančar. Vrane so namreč poseljevale mesta tudi v preteklosti, nekako do 17. stoletja, potem jim jih je uspelo pregnati. Zdaj so se vrnile, ker se je iztrebljanje počasi prenehalo – danes pobijati ptice ni več tako družbeno sprejemljivo, kot je bilo v preteklosti. »V mestu jim je dobro, tukaj je veliko hrane različnega izvora, naravnih plenilcev pa manj kot na polju.«
Po Jančarjevih besedah je tako ključno, da se naučimo sobivati z njimi. »To je podobno kot z osami. Zaradi os vsako leto kdo umre, a zaradi tega nikomur ne pride na misel, da bi jih bilo treba iztrebiti. Z vranami bi moralo biti podobno. Mogoče so lahko kdaj neprijetne, ko branijo svoje mladiče, hujših problemov pa ne povzročajo. Kar zadreva škodo na poljščinah, pa sem prepričan, da je je precej manj kot koristi, ki jih delajo s tem, ko se prehranjujejo z ogrci, žužki in glodalci.«
