Kako, da ste se odločili posneti film o rock and rollu, v katerega ste vkomponirali klasično zgodbo o podeželskem fantu, ki pripotuje v velemesto?

Brez interneta mi ne bi uspelo. Internet je spremenil vse – filmsko, glasbeno in medijsko industrijo. Ko sem začel snemati kratke filme in jih objavljal na youtubu, sem dobil široko občinstvo, ki ga pred nekaj desetimi leti ne bi. Poleg tega mi rock glasba veliko pomeni. Tudi sam sem imel v zgodnjih devetdesetih letih bend, ko je bil priljubljen brit pop. Imenoval se je The Pocket Devils in na vrhuncu svoje kariere smo prodali dva tisoč albumov v enem tednu. Bil sem pevec in basist. Naši krajevni rivali pa so bili, verjeli ali ne, Stereophonics. Veliko smo se družili, si delili odre, nato pa... je njim uspelo, nam pa ne. (Smeh.)

Ste kdaj obžalovali, da vašemu bendu ni uspelo in ste pristali v igralskih vodah?

Pravzaprav ne. Če postaneš zelo slaven pri devetnajstih, imaš po navadi težave z egom, saj tvoja osebnost še ni v celoti formirana. Zdaj sem star 43 let in uživam v uspehu, s katerim se lažje spopadam, saj se predobro zavedam, da mi ni treba zadet ali vinjen padati po nočnih klubih in na okolico gledati zviška. Če pa se ti to zgodi v rani mladosti, se težko upreš skušnjavam. Osebno menim, da ni težko biti prijazen, in jaz sem raje prijazen in preprost, ne maram zvezdnikov, ki se obnašajo zvezdniško.

V svojem filmu Svengali ste dobro izkoristili London kot spomenik sodobni popularni glasbi. Ulice, lokali – skoraj vsak vogal ima neko svojo zgodovino, ki je vezana ali na Rolling Stonese, Beatle in The Who ali pa na novejše britanske izvajalce.

Zgodovinsko gledano je Velika Britanija v začetku 20. stoletja nekako izgubila svojo samozavest, ker je doživela več padcev kot vzponov. In prav Beatli in Stonesi, takratna britanska pop kultura, so Veliko Britanijo spet dvignili na noge in prav ta glasba je postala najuspešnejši britanski izvozni artikel. To je zdaj del naše družbene zgodovine. In če posnameš film, kot je Svengali, ne moreš mimo tega in teh pomembnih lokacij. Ko smo snemali v bližini znanih londonskih studiev, je bilo tam naokoli kup ljudi, turistov, ki so čakali, da bodo skozi vrata prikorakali Arctic Monkeys. Hotel sem poudariti, kako pomembna je sodobna glasba v zgodovini Velike Britanije. Sex Pistolsi v sedemdesetih, The Libertines danes... To so zelo pomembne točke ne samo za britansko glasbeno in družbeno klimo, temveč tudi za svetovno.

Je London torej svetovna glasbena prestolnica?

Zagotovo. V filmu nismo potrebovali posebne scenografije, saj smo kot kulise uporabili kar mesto samo – London. Ko smo snemali še za splet, sploh nismo imeli dovoljenja, v Londonu ga namreč moraš imeti, če hočeš snemati kar koli.

Ne glede na to, da »oni« brez dovoljenja nenehno snemajo nas – London ima od vseh mest na svetu največ nadzornih kamer.

Natančno tako. Zato pa sem presenečen, da nas nihče ni ustavil kar na kraju dogajanja. V New Yorku ti recimo za snemanje ni treba plačati, niti ne potrebuješ posebnega dovoljenja – tako skušajo za umetnike ostati »najprijaznejše mesto«. London je v zvezi s tem popolno nasprotje. Naletiš na kup ljudi v pisarnah, ki od tebe zahtevajo malo morje nesmiselnih dokumentov in dovoljenj. Sicer pa je čudovito mesto – vedno je zaposleno in dobro črpa vse umetniške potenciale, zato ti nikoli ni dolgčas.

Vi pa ste, enako kot glavni lik v filmu, v London prišli iz majhnega kraja v Walesu. Kako so vas sprejeli?

Zelo dobro, prav nič se jim ni zdelo, da jim pametuje neki fant z vasi. Polovico Londona namreč sestavljajo priseljenci oziroma ljudje, ki se tam niso rodili. Je pravzaprav mesto imigrantov. Se spomnite filma Polnočni kavboj z Dustinom Hoffmanom, ki pride kot novinec na Manhattan in štrli ven iz množice? Tam sem dobil idejo za Dixieja. Inspiracijo za film, kar se tiče režije in vizualnosti ter filmskega jezika, pa sem črpal iz dveh avstralskih filmov – Castle in Kenny. Sicer pa obožujem pop art filme in recimo A Hard Day's Night od Beatlov. Quadrophenia je tudi odličen film, ki sloni na rock operi skupine The Who. Sem mnenja, da je v filmu glasba prav tako pomembna kot zgodba in vse preostalo.

Koliko sebe ste vnesli v Dixiejevo osebnost?

Kar veliko. Več, kot sem mislil. Najini zgodbi sta podobni. Tudi jaz sem, ko sem se preselil v London, kmalu ostal brez denarja, ker je tam tako drago. Dixie ima sicer boljše živce kot jaz – na njegovem mestu bi najbrž jaz prej obupal.

Igralec Brian Hobbard, nekdanji pevec zasedbe Flying Pickets, ki je igral vašega bolnega očeta, je bil bolan tudi v resnici. Po snemanju je umrl in film ste posvetili prav njemu.

Res je. Bil sem velik Brianov oboževalec – ko sem bil otrok, je bil velika pop zvezda. Se spomnite pesmi Only You, ki jo je prepeval leta 1983? Bila je svetovni hit. Brian je bil tudi zelo znan igralec. Ko sem ga prosil, ali bi v filmu igral Dixiejevega očeta, mi je rekel, da je zelo bolan in bo težko dobil zavarovanje. Odgovoril sem mu, naj ne skrbi, da bomo poskrbeli za vse. Umrl je dva tedna po koncu snemanja... To je bil njegov zadnji film. Za vedno bom imel v spominu najino sceno, ko pelje Dixieja na goro in kot oče sinu reče, da bo še vse v redu. Žalostno. Bil je odličen igralec in izjemna oseba.

Kako ste za film s tako omejenim proračunom dobili pesem skupine The Who? Avtorske pravice za takšne pesmi stanejo ogromno denarja...

Gre v bistvu za pesem, ko so se imenovali še The High Numbers, iz leta 1963. Poklical sem kitarista in avtorja Peta Townshenda ter ga prosil za pesem, ki nam jo je nato odstopil za majhne denarce. Vsi preostali, katerih pesmi smo želeli imeti v filmu, so nam hoteli zasoliti ceno od nekaj deset tisoč funtov pa tudi do sto tisoč funtov. Tudi igralec Martin Freeman (znan iz filmov Hobit in TV-serije Pisarna) je svojo vlogo, kot vsi drugi, odigral za drobiž.

Kako pa ste k sodelovanju prepričali Alana McGeeja, legendarnega menedžerja skupine Primal Scream?

Alanu sem poslal spletne posnetke, ki smo jih delali še pred filmom, in bili so mu všeč. Vse sem pravzaprav le prijazno vprašal, ali bi sodelovali.

S soigralko Vicky McClure (This Is England), ki igra Dixiejevo dekle, sta se spoznala na snemanju filma in že po nekaj tednih sta se tudi v resnici zaljubila in postala par.

Ja. Tudi to se dogaja. In še danes sva... In zelo rada bi se vrnila v Slovenijo. Gostitelji (Jonny Owen je bil gost letošnjega festivala Kino Otok) so bili do naju neverjetno prijazni. Svoj naslednji film bi zelo rad premierno predstavil prav tukaj.