Naravni viri so že tisočletja v samem središču boja za moč in prevlado v svetu. Če je bil v prejšnjem stoletju ključni geostrateški cilj mnogih držav nadzorovati zaloge nafte, so hitre podnebne spremembe okrepile zavedanje, da so vodni viri, čeprav obnovljivi, močno omejeni. V nasprotju z nafto, ki jo bodo nekoč nadomestili novi viri energije, nadomestka za vodo ni.
Ob pomanjkanju vode poprimejo za orožje
Še pred nekaj desetletji je bilo zanimanje za vodne vire omejeno predvsem na sušna območja in trpljenje tamkajšnjih ljudi. Število prebivalcev na svetu se je v zadnjih štiridesetih letih skoraj podvojilo na več kot sedem milijard.
Na svetu je za uporabo na voljo okoli 200.000 kubičnih kilometrov sladke vode, ki se stalno obnavlja. Ljudje smo že zelo blizu točke, ko bomo porabili več vode, kot je Zemlja ponuja, pri čemer bo poraba do leta 2050 zrasla še za dodatnih 55 odstotkov. Zato ni čudno, da se države in velike korporacije vse ostreje borijo za vodne vire ter s tem politični in gospodarski vpliv prihodnosti.
V mnogih primerih je to vidno že danes. Egipt je denimo že več kot leto dni v sporu z Etiopijo – grozi ji celo z vojaškim posredovanjem – ker se je ta odločila zgraditi velik jez in hidroelektrarno na reki Nil. Pomanjkanje vode je razlog za vojskovanje v Darfurju, Čadu, Somaliji ter delno v Iraku, Pakistanu in Afganistanu. Tudi bogatejši Južna Koreja, Izrael, Indija in Kitajska imajo težave z vodo. V Indiji že trpi vodno intenzivna tekstilna industrija, medtem ko naj bi kitajski BDP zaradi velikih količin onesnažene vode in nezadostnih količin čiste vode vsako leto usahnil za 2,3 odstotka.
Težave z dostopom do vodnih virov se bodo v prihodnje še stopnjevale, kar želijo v svoj prid obrniti številne mednarodne organizacije, kot sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka, ter velike korporacije, ki zagovarjajo privatizacijo vodnih virov. V to smer je z direktivo o privatizaciji oskrbe z vodo želel Evropo lani usmeriti Bruselj, a je po množičnem nasprotovanju Evropejcev pogorel.
Privatizacija pod pretvezo večje učinkovitosti
Vodna industrija je že danes ena največjih na svetu. Lani naj bi bila vredna že skoraj 450 milijard evrov, medtem ko po dobičkih celo prekaša farmacevtsko panogo. Približno polovico vodne industrije predstavlja oskrba z vodo.
Zagovorniki privatizacije oskrbe z vodo uporabljajo argumente, ki jih v Sloveniji dobro poznamo. Javna lastnina je neučinkovita, medtem ko naj bi zasebniki na trg prinesli boljše storitve, večjo učinkovitost, konkurenco in nižje cene. Večino časa žal ni bilo tako. Cene britanske vode, ki je bila resda dobre kakovosti, so se po privatizaciji panoge v desetletju dvignile za več kot 45 odstotkov. V Berlinu so v enajstih letih zrasle za 35 odstotkov in oblasti so se odločile nazaj odkupiti vodovode. Podobno velja za Pariz.
V mnogih primerih so zasebniki raje kovali dobičke kot investirali v infrastrukturo. Tako je bilo v Argentini in Južnoafriški republiki, kjer je zaradi onesnažene vode izbruhnila epidemija kolere. V obeh državah nad oskrbo z vodo znova bedijo javna podjetja. Še bolj ekstremen je primer Bolivije, ki se je v hudih gospodarskih težavah zatekla po posojila k Svetovni banki. Ta je od oblasti med drugim zahtevala odprodajo celotne vodne infrastrukture mesta Cochabamba. Konzorcij kupcev je v nekaj tednih zvišal ceno vode za 50 odstotkov, obubožani prebivalci nesrečnega mesta pa so se zatekli k deževnici. A tudi uporabo te so bolivijske oblasti pod pritiski tujega kapitala prepovedale. Norost se je nehala šele po množičnih protestih.
Nestlé najglasnejši zagovornik privatizacije vodnih virov
Če bi bila uresničena vizija Petra Brabecka, člana uprave in nekdanjega prvega moža Nestléja, bi se lahko marsikje po svetu ponovila zgodba Cochabambe. Brabeck namreč meni, da so ljudje upravičeni le do vode, ki je ključna za preživetje, kar je po njegovih izračunih 30 litrov na dan. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da porabi človek za pitje, umivanje, pranje in čiščenje doma približno 50 litrov vode na dan. Brabeckova ideja tako v kratkem pomeni, da bi že splakovanje stranišča, ki požene v kanalizacijo med pet in deset litrov vode, postalo razkošje, prav tako prhanje, kaj šele uporaba pomivalnega in pralnega stroja.
Nestlé in druge velike korporacije svoje argumente pogosto skrivajo za željo po ohranitvi okolja, v ozadju pa so drugi interesi. Gospodinjstva predstavljajo le nekaj odstotkov v svetovni porabi vode, 70 odstotkov odpade na kmetijstvo, preostanek pa na industrijo – tudi pijačarsko, kjer imajo vodilne vloge prav Nestlé, Coca-Cola in Pepsi. Coca-Cola je morala zapreti tovarno v severni Indiji, ker je lokalnim prebivalcem odžrla praktično vso čisto vodo in za nameček prekomerno onesnaževala. Nestlé se v Kaliforniji požvižga na sušo, zaradi katere morajo vsi omejiti porabo vode. Za partnerja tovarne Nestle Waters North Americas si je izbral Indijance Moronogo, katerih zemlja ima status države v državi. Tako še naprej nemoteno črpa vodo iz izvira v bližini Palm Springsa. Z izkoriščanjem luknje v zakonu je lahko Nestlé v kanadski Britanski Kolumbiji še nedavno zastonj načrpal 265 milijonov litrov vode na leto. Si res želimo, da bi takšne družbe in organizacije določale vodno politiko prihodnosti?