Marca letos me je italijanska fundacija Bevilacqua La Masa iz Benetk povabila k projektu MACC, pri katerem sodeluje tudi MSUM, ki želi vzpostaviti center za čezmejno sodelovanje in prenašati znanstveno in tehnično znanje za ohranjanje sodobne umetnosti. Žirija je med drugimi izbrala koncept Notranje zgodovine, ki povezuje intimno sfero z javno površino. Tako sem dobila denar in praktično pomoč, da sem idejo v treh mesecih in pol lahko prelila v resničnost. Poskušam raziskati, kako najbolje delati na prostem, v vsakdanjem okolju, med meščani. Z umetniške perspektive pa je Notranja zgodovina nastala iz potrebe po novem načinu izbiranja podob. Uporabila sem naključnost kot strategijo, da bi se izognila vplivu obstoječih meril za to, kaj sodi na razstavo in kaj ne, saj sem fotografirala domove, v katere sem lahko prišla, kamor so me spustili.
Fotografije v razstavi ste posneli izključno v Ljubljani. Zakaj?Ker živimo v času, ko internet in globalizacija brišeta kulturne razlike in obstoj lokalne vizualne kulture in vse postaja vedno bolj enako. Jaz pa menim, da obstaja močna povezava med okoljem, v katerem nekdo živi, in naborom asociacij in podob, ki jih nosi v glavi. To sem hotela raziskati in obiskovalci razstave si bodo morali predstavljati, kakšne so hiše, v katerih so bile fotografije posnete, in kje bi lahko bile. Obenem pa sem se lotila posebne tehnike in poskušala prisotnost fotografskega medija nekako izbrisati, fotografije vgraditi v razstavno ploščad MSUM ter na tak način poudariti pomembnost fotografije – skozi strategijo paradoksa, ki je popolna, ker daje novo moč arhitekturi, kjer so fotografije.
Kako ste prišli v domove ljudi? Smo Slovenci odprti za take ideje?Nekaj ljudi sem spoznala na ulici, ko sem hodila po mestu in jih vprašala, ali bi želeli sodelovati pri projektu. Nekaj mi jih je potem dalo še kakšno priporočilo, nekaj pa se jih je javilo po internetu. Ker so občutili, da prispevajo nekaj pomembnega in svojega, so se hitro odprli in je bilo sodelovanje res prijetno.
Ste morali biti bolj psihologinja kot fotografinja, da ste dobili, kar ste hoteli?Ja, malo pa res. Ko te neznanec povabi v svoj dom, so lahko prvi trenutki polni zadrege in vsem je malce neprijetno. Ampak če kot gost nastopiš zelo odprto in sproščeno, se tudi na drugi strani zidovi hitro podrejo. V resnici je dom lahko idealno okolje za prvo srečanje, saj je človek na domačem terenu in se obnaša bolj pristno. Ko sem jih nato prosila, naj mi pokažejo kaj posebnega, so se odprli še bolj in in iz njih so kar bruhale anekdote. Ljudje radi delijo svoje zgodbe, radi se počutijo, enkratne, posebne. In točno to tudi so.
Kako ste doživljali tuje domove?Stanovanja so kot ljudje. Vsaka podrobnost nosi svojo zgodbo, in če se vse združijo v eno veliko enoto, se znajdemo v vzporednem vesolju, tako obširnem, da ga je skoraj nemogoče spoznati v celoti. Vsako tako vesolje pa nosi poseben podton, ki je čudovit in skrivnosten.
Kakšne predmete ali podrobnosti v stanovanju pa so najbolj ujele vašo pozornost, kaj ste iskali?Vsak predmet, ki je končal na fotografiji, je moral biti nekaj posebnega, obenem pa povsem običajen. Za seboj je imel zgodbo. Portretirati domove je bilo podobno kot portretirati ljudi. Edina razlika je, da so portreti ljudi zdaj nastali skozi prizmo predmetov.
Sprva mi je šlo bolj za same fotografije, ker pa sem ob njihovem nastajanju objavljala tudi zgodbe na socialnih omrežjih in delila fotografije iz zakulisja, je nastal dokument celotnega ustvarjalnega procesa, ki je običajno umetnikova skrivnost. Celota je postavila v ospredje zgodbe ljudi za fotografijami predmetov.
Kako se počutite, ko zunanjemu svetu dovolite, da »kuka skozi okno« v intimo nekoga drugega? Menite, da bi tak projekt lahko deloval nekoliko voajeristično?Čutim, da imam v rokah nekaj zelo dragocenega, in vem, da moram s tem ravnati izjemno previdno. To je nov način sodelovanja s skupnostjo, v kateri umetniki ustvarjamo, kjer sta umetnik in sodelujoči oba avtorja dela. In seveda, javno in zasebno se tukaj pomešata in združita, to je ravno namen tovrstnih projektov.
Razstavo fotografij Notranja zgodovina spremlja blog s portreti lastnikov domov in delčki pogovorov, ki so povezani s predmeti v razstavi. Zakaj ste dodali še ta element?Odločila sem se, da bom delila ves proces in tako poudarila možnost samih lastnikov domov, da dnevno prispevajo in sodelujejo pri razvoju projekta. Na družbenih omrežjih in popularnih spletnih straneh se lahko neposredno odzivajo in komentirajo. Po odprtju razstave bi rada natisnila še publikacijo, v kateri bodo zbrani portreti z bloga, zgodbe in končne fotografije.
Kakšna bo vrednost teh fotografij Notranje zgodovine čez deset ali dvajset let?Status podobe in dojemanje fotografije se bosta spremenila. Iz domačega posnetka, trenutka iz vsakdanjega življenja, bodo nastali dokumenti nekega časa. Morda zdaj sploh še ne moremo zaznati, kako dragoceni bodo, in prav to je tisti pomembni vidik, ki ga ima uvajanje naključnosti v sodobno umetnost: ne vemo, kaj bo v prihodnosti, in do dogodkov še ne moremo vzpostaviti distance, ki je nujna za presojanje zgodovinske pomembnosti naših dejanj. Šele ko bo minilo dovolj časa, bomo opazili, kaj od tistega, kar je danes z nami kot vsakdanji trenutek, je resnično veliko.
