Ministra za kulturo smo zadnje leto dni poslušali in povzemali, kako obljublja nov kulturnopolitični model, ki naj bi ga njegova ekipa domislila v roku prvega leta mandata. Kultura mu je večinoma nasedla: velja za kompetentnega in ambicioznega, kazal je polno pripravljenost. Leto se je medtem obrnilo, novega kulturnopolitičnega modela pa ni.
Kako bi sploh lahko bil. Minister Grilc je svojo energijo aktivno usmerjal v vse drugo. Zakonski popravek tu, novela tam, za začimbo zakonček za interesno skupino, za posip pa ustanovitev kake nove institucije, za katero ni denarja. Ne gre za to, da je delal toliko, da je zmanjkalo energije in časa za nov kulturnopolitični model. Minister je trdo delal prav za to, da bi zmanjkalo energije in časa za nov kulturnopolitični model. Vse je storil, samo da mu ne bi bilo treba dati od sebe tega težko pričakovanega dokumenta. Naj se delovna skupina v miru dogovarja in po mili volji v nedogled razhaja. Dokončno (od)rešitev so prinesli politični botri, ki so ravno v pravem času razdrli vlado.
In kdo ne bi razumel te hlinjene aktivnosti. Nad ministrom Grilcem je ležal pritisk gromozanskih pričakovanj, saj si kulturniki od novega kulturnopolitičnega modela obetajo rešitev vseh svojih težav, če ne kar male kulturne revolucije. Nov kulturnopolitični model je ready-made koncept, s katerim vsak nov kulturni minister napihne balon pričakovanj med kulturniki. Kulturniki ga s svojimi upi pomagajo napihovati in na koncu se seveda razpoči. Tudi v kulturi gredo faze od kunjunkture in stagnacije do krize, ki se nato izteče v začasno recesijo ali trajno depresijo. Trenutno vse kaže na slednjo.
Ampak kaj sploh je ta famozni »novi kulturnopolitični model«? Kako naj bi izgledal, ko bo enkrat tu? Tu se začne prava dilema. Nihče ne ve. Tudi jaz ne. Ko me vsake toliko kdo zaskrbljeno in vidno zmedeno vpraša, kaj naj bi to bilo, mu imam povedati le eno: revolucijo v kulturi si vsaka interesna skupina predstavlja po svoje. Tista, ki po tihem upa, da se revolucija sfiži, je javnozavodska kultura. Po njenem so spremembe za to, da vse ostane čim bolj enako. Če je že treba izumljati toplo vodo in posegati v brezhibno delo gledališč, muzejev in galerij, potem naj jim od revolucije ostane več avtonomije in več denarja. Delo naj ostane svetinja in človekova pravica: dol s fleksibilizacijo in racionalizacijo! Nov kulturnopolitični model si javni zavodi v svojih najbolj rožnatih fantazijah predstavljajo kot kulturnopolitični model izpred 30 let. Vse, kar bo manj od tega, bo nepravično.
Čisto drugače nevladne organizacije: zanje je to igra prestolov in z njega mora pasti javni sektor. O tem ne govorijo naglas, a cilj je odsekati mu glavo, peruti in pol trupa, saj je to edini način, da pridejo nevladniki do večjega kosa kolača. Poleg tega morajo javni zavodi odpreti vrata koprodukcijam in sodelovanju. V najbolj divjih nevladniških fantazijah javni zavodi ostanejo kot infrastruktura in hladni pogon, NVO pa skrbijo za vsebino. Vse, kar bo manj od tega, bo nepravično.
Korak dalje gredo samozaposleni: treba je enkrat za vselej obračunati s privilegiji, ki izhajajo iz instituta zaposlitve. Če že ne bomo ukinili zaposlovanja, naj se privilegiji razširijo tudi na institut samozaposlitve. Dobrodošla bi bila davčna razbremenitev. Samozaposleni si nov kulturnopolitični model v svojih najbolj rožnatih fantazijah predstavljajo kot poseben fond ministrstva, v katerem se vsako leto podvojijo sredstva, namenjena delovnim štipendijam in prispevkom za socialno varnost. Vse, kar bo manj od tega, bo nepravično. Profitna kultura bi ukinitev davkov, olajšave za investicije v kulturi, požagano delovnopravno zakonodajo, več subvencij in spodbud za zaposlovanje. V svojih najbolj divjih fantazijah si vsaka panoga profitne kulture nov kulturnopolitični model predstavlja kot možnost, da končno pridejo do tistega zakona, s katerim bi po svoji viziji poregulirali trg. Vse, kar bo manj od tega, bo nepravično.
In prav imajo. Vse, kar bo manj od katere koli od štirih vizij, bo natanko to, kar že imamo. Razočaranje. Bo polomija in blamaža kulturnega ministra, ki ni zmogel dovolj odločnega koraka za »resnično spremembo«. A kaj bi sploh lahko storil? Vsem hkrati ne more izpolniti želja. Vsaka vmesna pot bo le polovičarska rešitev, ki bo ustvarila vrsto novih problemov. Po drugi strani pa za svojo vizijo nikakor ne sme posvojiti zgolj ene od štirih, ker se tako ne sklepajo doživljenjska prijateljstva. Brez prijateljev pa se ne dela politična kariera. Sploh ni važno, ali je minister levičar, desničar ali zmernež. Sploh ni važno, ali je intelektualni snob ali mu gre kultura na živce. Vsi bi spremembe, noben nima pojma, kako jih povzročiti. Zato je govorjenje o novem kulturnopolitičnem modelu zanesljivo znamenje politične disfunkcije. Vse je le igra šarmiranja in zapeljevanja, v kateri se vrhunec zgodi v besedah. Ko mislimo, da je pred nami, je že zdavnaj za nami.
Ko bodo torej ta mesec stari in novi kandidati za kulturnega ministra začeli govoriti o novem kulturnopolitičnem modelu (pozornost velja tudi različnim sopomenkam: reforma javnega sektorja v kulturi, modernizacija v kulturi), bomo mi pametnejši – in predvsem vljudnejši. Razumeli bomo, da imajo težavico. Spodobilo bi se jim ponuditi robec, da nam ne bo vsem skupaj nerodno, ko se zgodi.
