S prebiranjem knjige bo bralcu jasno, zakaj Italijani v tržaški pokrajini tako krčevito nasprotujejo dostopu Slovenije do odprtega morja, pa tudi vsemu, kar se sliši slovensko. Da je tako, smo deloma krivi tudi sami, saj ni malo takšnih, ki niti ne vedo, da je bila glavnina ribičev v Istri Italijanov, na Tržaškem pa so bili v glavnem slovenski ribiči.

V času, ko je zaradi prekomorskih kolonij Nemčija Evropi zagrozila z vojno, je Italija z zavezniki iztržila velik del jadranske vzhodne obale. Sovražniku, avstro-ogrski monarhiji, je iztrgala tretjino slovenskega narodnega ozemlja, Istro in dele Dalmacije. Od takrat je slovenska obala v tržaškem zalivu pod Italijo in od leta 1918 je ta del slovenskega ozemlja in tam živečih ljudi prezrti del zgodovine Slovencev. Predvsem zgodovino ribištva v številnih slovenskih vaseh, od zliva Mlinščice v morje v Savljah do Štivana pri izlivu Timave, s pisano besedo, podprto z dokumenti in pričami, rešuje pred pozabo neutrudni tržaški Slovenec Bruno Volpi, danes Kraševec iz Križa.

Kdo je kapitan Bruno?

Kapitan Bruno Volpi, Tržačan, rojen leta 1932, dolgoletni pomorščak, raziskovalec in publicist, je dober poznavalec pomorstva in ribištva ter avtor številnih knjig in člankov o slovenskem pomorskem ribištvu na tržaškem. V tokratni knjigi govori o življenju in delu slovenskih ribičev, ki so v preteklih stoletjih poseljevali obalo med Barkovljami in Devinom. Podrobno opisuje zgodovino slovenskega ribištva od nastanka Trsta vse do danes. Izpostavi tudi slovenske ribiške posebnosti, kot je tunolov na slovenski način, ki je bil bolj prijazen, in čupo, slovensko plovilo.

Avtor na poljuden način, s številnim dokumentarnim in slikovnim gradivom ter z drugimi zgodovinskimi viri opisuje razmere, v katerih so skozi stoletja živeli slovenski ribiči in njihov boj za obstanek. Borili so se proti naravnim silam, piratom in za svoje pravice, ki so jim jih omejevali različni gospodarji tamkajšnjega ozemlja, od devinskih graščakov in drugih fevdalcev, tržaškega mestnega sveta v 19. stoletju do italijanske države po letu 1918. Med časom, ko so se borili za svoje pravice do neoviranega dostopa do morja in prostega ribolova, pa se je svetovna politična situacija tako zasukala, da smo Slovenci dobili obalo med Koprom in Dragonjo »v zameno« za tržaško obalo.

V današnjem času evropskega povezovanja in zmanjševanja nekdanjega pomena meja je pred nami obsežno dokumentirano delo, ki razkriva pozabljeno zgodovino Slovencev in nas opozarja, da naj s previdnostjo korakamo prihodnosti naproti. Ne smemo namreč pozabiti, da smo bili Slovenci stoletja neločljivo povezani z morjem. Zgodovina slovenskega pomorskega ribištva na tržaškem je pravzaprav del zgodovine slovenskega naroda. Tako kot so imeli slovenski ribiči že v preteklosti prost dostop do morja in neovirano možnost ribolova, je zagotovo tudi danes želja vseh, da bi se to ohranilo še v naprej.

Za Slovence je bil glavni iz praktičnega in pravnega vidika ter nadvse pomemben korenit preobrat, ki ga je povzročil pravilnik glede reda morskega ribolova na jadranskih obalah, izdan 7. avgusta 1835 s strani s. kr. Vlade Primorja (Kundmachung des Kaiser. Königl. Küstenlandichen Gubernius). V prvem členu prvega poglavja je zapisano: »Ribolov na odprtem morju je svoboden za vsakogar; v razdalji do ene morske milje od brega samo prebivalci obale imajo ekskluzivno pravico.« V drugem členu pa opozarja: »Ribolov se izvršuje samo na način, ki ne škoduje ribjemu zarodu; je strogo prepovedan ribolov po dnu z dvema ploviloma ali z vlečno kočo.«

V drugih poglavjih in členih so naštete norme za opravljanje ribolova ter potrebni dokumenti za plovila in ribiče. Vlada Primorja je zahtevala, da mora biti kopija pravilnika izobešena na vidnem mestu v vseh krajih tržaških občin in okrajev (Gemeinde, Untergemeinde), kjer so živeli ribiči, zato ga je tržaška občina morala poslati slovenskim županom Proseka, Križa, Kontovela, Škednja, Sv. Marije Magdalene spodnje, Čarbole spodnje, Čarbole gornje, Grete in Barkovelj.

Tudi zgodovinarji na strani Volpija

Na osnovi omenjenega prvega člena pravilnika so Slovenci, prebivajoči v vseh vaseh obalnega pasu od izliva Glinščice v Žavljah, v ožji okolici Trsta in dalje na zahod do Štivana pri izlivu Timave, postali popolni lastniki severnega dela Jadranskega morja, širokega eno morsko miljo. Omenjena pravno priznana pravica Slovencev je ostala v veljavi do leta 1954, ko je italijanska oblast zamenjala anglo-ameriško upravo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in jo enostransko ukinila brez posvetovanja z interesenti, niti jih o tem ni obvestila. Mirne duše torej lahko trdimo, da so bili Slovenci od leta 1835 do leta 1954 edini uporabniki in lastniki tega dela Jadranskega morja. In kaj na vse to pravi znani zgodovinar Jože Pirjevec:

»Lisjak pravilno ugotavlja, da so na podlagi tega člena Slovenci od izliva Glinščice v Žavljah do Štivana pri izlivu Timave postali lastniki severnega dela Jadranskega morja, širokega eno morsko miljo. Očitno je bilo, da jim je bilo treba to pravico odvzeti, kar se je tudi zgodilo po krčevitem spopadu, ki je trajal poldrugo stoletje, ko se je leta 1954 zgodil zadnji ulov tune na 'slovenski način'. Istočasno se je začelo načrtno naseljevanje obalnega pasu med Trstom in Devinom z istrskimi begunci, kljub temu da z lokacijo naselij sami 'ezuli' niso bili zadovoljni. K sreči si je medtem slovenski narod z osvobodilnim bojem med drugo svetovno vojno zagotovil nov dostop do morja v prostoru med Koprom in Dragonjo.« Samo upajmo, da bo Slovencem v bližnji prihodnosti ostalo vsaj to…«