»Stari, če mi ne daš 10 evrov za vstopnico za festival Melodije sonca in morja, te bom prijavil varuhinji otrokovih pravic!« »Sinko moj, dobiš, če mi najprej pokažeš, za kaj si v treh dneh porabil 100 evrov celomesečne žepnine.« »Ne bom ti ničesar kazal. Daj denar, ker si to dolžan. Če ne, bom stopil na balkon in rjul, da mi, bednik, uničuješ otroštvo.« »Ti kar rjovi, sinko, jaz pa bom našo družino preselil v Bolivijo!« »Ja, in?« »Če bi, sinko, manj buljil v pametni telefon in več gledal, kaj se dogaja po svetu, bi videl, da so v Boliviji sprejeli zakon, s katerim so legalizirali delo otrok od 10. leta dalje. Ti jih imaš dvanajst!« »Stari, ne klobasaj. To je proti mednarodnem pravu. To je nelegalno. Hočeš reči, da bi v Boliviji moral delati za svojo klinčevo žepnino?« »Ljubi moj Nobelovec. Delo otrok je bilo tudi v Boliviji v nasprotju z zakoni, dokler niso uzakonili dela otrok z 10 leti. Zdaj pa celonočno prodajanje rožic, cigaret, kondomov, listov koke in slaščic ter čiščenje čevljev, pranje avtov, okopavanje koruze, z namenom bega iz revščine, ni več nezakonito izkoriščanje otrok. Žepnino si boš, fantiček, v Boliviji služil sam. Pa še revni družini boš pomagal. Z delom v rudniku. Lahko se pritoži bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu! Jasno?«

Rahla bledica na obrazu in nejevera v očeh kažeta, da najstniku bolivijski scenarij ni najbolj všeč. Ampak, tako se z otrokom pogovarja permisiven starš, ki ne bere danskega mladinskega psihologa Jesperja Juula, zagovornika zgodnje ostre vzgojne. Bolj trdosrčen starš se s svojo razvajeno hčerko dandanes pogovarja drugače. »Smrklja, pospravi svojo sobo! Jaz crkujem v službi, ti pa bi lahko vsaj med počitnicami očistila to svojo Hirošimo!« »Sicer boš naredil kaj?« »Preselili se bomo na Hrvaško. Tam so sprejeli družinski zakon v katerem v 89. členu piše, da otrok mora spoštovati starše in jim pomagati v opravljanju družinskih del v skladu s svojo starostjo in biti do njih spoštljiv!« »Ja, in?« »To, ljubica moja, pomeni, da zakon ukazuje otrokom na Hrvaškem pomivanje posode in okopavanje vrta.« »Tebi se je zmešalo,« zahlipa dete. »Morda, a to ni vse. Sem sodi likanje in sekanje drv brez ugovarjanja in bentenja.« »Saj ne more biti res,« zajeclja šokirana najstnica in gleda nalakirane nohte, ki bi bili po teh opravilih samo še za v smeti. »Res je, dete moje, pa tudi to ni vse. Zakon določa tudi skrb za ostarele starše. To pomeni, da mi boš morala brisati ta zadnjo in me pitati, ko bom nemočen.« »Oči, ti si monstrum. Svojemu otroku bi to naredil,« jeclja kot zid bleda hči, ki se že vidi v vlogi sodobne sužnje, in začne ihtavo pospravljati svojo sobo. Sodoben oče pa se zahrbtno smehlja in otroku ne pove, da zakon nič ne omenja sankcij, pritožbenega organa in evropskega sodišča za človekove pravice. Kaj hočemo, noben zakon ni popoln.